Evropski umetnostni razgledi

Vizualci za krepitev srca in ožilja

München – Sedmi sili namenjeno sporočilo o razstavni novosti, ki bo münchensko razstavišče Haus der Kunst zasedala med 11. 2. in 8. 5., se bere tako rekoč kot kulturniško vabilo k obisku fitnes centra z opombo, da se bo lahko njen sleherni obiskovalec začasno prelevil v, denimo, kakega Tarzana. Pa tudi Čita ne bo prav daleč ... Gre za zanimiv projekt Gib; umetnost in ples od 60-ih let z nizom interaktivnih projektov znanih imen iz vizualnega prizorišča, pri čemer interaktivnost resnično ne bo le načelna.

Kdor se bo, denimo, želel prebiti skozi instalacijo The Fact of Matter Williama Forsytha, bo to lahko storil tako, da bo prispeval k daljši življenjski dobi parketa v razstavni dvorani, kjer bo na ogled. Instalacijo bo namreč sestavljala serija 200 visečih krogov (tistih, znanih z gimnastičnih tekmovanj), z uporabo katerih se bo mogoče premikati, ne da bi se sploh dotaknil tal.

Instalacijo Mikea Kelleyja pa, denimo, napovedujejo kot svojevrstno igrišče z objekti v nadnaravnih velikostih, nekakšno testno sobo za obiskovalce, ki se bodo v njej soočali tudi s performerji. Ti se bodo do prišleka obnašali bodisi nežno bodisi agresivno, nekateri med njimi pa bodo preoblečeni kar v opice. Celota bo sicer imela zanimivo in pri razvoju sodobne umetnosti pomembno tematsko ozadje; na njej obljubljajo predvsem pregled tistih avtorskih razmišljanj v povojnih desetletjih, ki so, izhajajoč iz klasične neoavantgardne kritike samozadostnosti umetniškega objekta, krenila na področja giba, plesa in koreografiranja premikov samih konzumentov umetnosti. Ne nujno v smeri razposajene krepitve srca in ožilja, ampak tudi v obratnem pomenu omejevanja svobode gledalčevega telesa, kot, denimo, pri projektu Green Light Corridor Brucea Naumana, ki bo prav tako na ogled. Sicer bodo v izboru zastopani še Trisha Brown, Dan Graham, Robert Morris, La Ribot, Franz West in mnogi drugi.

Mislec bo poslej modroval na toplem

Laren – Mislec, ikonični izdelek Augusta Rodina (1840–1917), pravzaprav ena izmed različic tega znamenitega kipa, ki je bil od leta 1904, ko ga je kipar prvič predstavil javnosti, deležen neštetih posnemanj in tudi »izboljšav« v smeri bolj ali manj jedkega karikiranja, se je vrnil na piedestal v zasebnem Muzeju Singer v severnonizozemskem mestecu Laren, v zbirki katerega predstavlja eno osrednjih del. A ne na isto mesto; če je bil do nedavnega dostopen v okviru lokalne »forme vive« na vrtu muzeja, je sedaj na varnem pod muzejsko streho.

Razlog za selitev je bila kraja tega in še šestih drugih Rodinovih bronastih kipov pred skoraj natanko štirimi leti, 17. januarja leta 2007, ki je imela žal za Misleca zelo hude posledice. Kipe so sicer odkrili že po dveh dneh, a je bilo za vrnitev izvirne podobe osrednjemu med njimi zaradi hudih poškodb potrebnih več let. V sodelovanju z Rodinovim muzejem v Parizu, kjer hranijo najznamenitejšega Misleca iz leta 1902, so ga restavrirali v amsterdamskem Ateliergebouwu (restavratorskem oddelku Rijksmuseuma, amsterdamske univerze in Nizozemskega inštituta za kulturno dediščino), od minulega tedna pa je osrednji eksponat na razstavi Rodinov Mislec; misli znova.

Čeprav je Mislec po vsem planetu znan v podobi osamljenega, v kontemplacijo zamaknjenega človeka, mu Rodin sprva ni namenil take vloge. Kot motiv ga je razvijal zelo dolgo, vse od leta 1880, prvič pa je tega golega bronastega moškega, s katerim je na mojstrski način nadaljeval poglavje o herojskem aktu v evropski vizualni umetnosti, predstavil šele omenjenega leta 1904. Mislec sprva ni razmišljal, ampak pesnil. Poimenovan je bil Poet, to pa zato, ker je bil del veličastnega, a nikoli dokončanega kiparjevega projekta, naročila za vhodni portal Musée des Arts Décoratifs v Parizu. Rodin je celoto zasnoval kot Vrata pekla z ikonografskim izhodiščem v Božanski komediji, njegov sedeči meditativni hrust pa je pravzaprav idealizirani Dante, ki ga je želel postaviti vrh portala, v vlogi simbola zmagoslavja človeške intelektualne moči.

Kot omenjeno, izvornega Misleca iz leta 1902 hranijo v pariškem Rodinovem muzeju, sicer pa danes v Franciji in po svetu obstaja še okoli 20 različic v različnih materialih iz časa življenja kiparja. Vsaj toliko je tudi posthumnih in mednje sodi tudi Mislec iz Larna. Na ogled do 22. 5.

Umetniki oblik in umetniki protioblik

Gradec – V graškem Kunsthausu so prehod minulega v aktualni mesec izkoristili za odprtji dveh razstav, prvih v letošnji jubilejni sezoni ob 200-letnici krovnega mestnega Muzeja Joanneum, pod katerega sodi tudi to razstavišče, sicer znana pridobitev mesta ob kulturnem predsedovanju Evropi izpred osmih sezon. Zanimivo je, da so prvo razstavo namenili tistim, ki si z iznajdevanjem novih oblik režejo kruh, drugo pa tistim, ki so se proslavili ravno z negiranjem forme.

Tako so pred tednom najprej odprli oblikovalski projekt Design impulse, zasnovan v sodelovanju z graško Univerzo uporabnih umetnosti Joanneum in naravnan na izbor predmetov, ki razveselijo predvsem pristaše sodobne mobilnosti (plovil, robotiziranih avtomobilov ipd.), temu pa so včeraj dodali še razstavo Anti/Form z izborom kiparskih izdelkov iz osrednjega dunajskega muzeja MUMOK.

Kot napove že naslov, ki ponavlja naslov manifesta kiparja Roberta Morrisa iz aprilske številke revije Artforum leta 1968, gre za izbor, ki odraža razmišljanja pripadnikov različnih generacij o preseganju tradicionalnih konceptov kipa v 60-ih letih minulega stoletja in načine, na katere je njihovo radikalno redefiniranje kiparstva vplivalo na njihove mlajše kolege ter se tudi samo izoblikovalo v idiom, paradigmo današnje sodobne globalizirane umetnosti. Ob omenjenem Morrisu so predstavljeni še Carl Andre, Miroslaw Balka, John Chamberlain, Mike Kelley, Sol LeWitt, Richard Long, Mario Merz, Bruce Nauman, Meret Oppenheim, Franz West, Heimo Zobernig in drugi.