Evropski umetnostni razgledi

Vplivni Richterjev sfumato

Hamburg – Zanimive razstave s poudarkom na vplivu zvezdniškega nemškega slikarja Gerharda Richterja (1932) so se lotili v hamburški Kunsthalle, v kateri so ob bok njegovim slikam z značilno zabrisanimi, zamegljenimi motivi, s katerimi je v okviru sodobnega evropskega slikarstva na izviren način obudil zelo dolgo, v osnovi renesančno tradicijo tehnike sfumato, dodali še izdelke niza njegovih mlajših somišljenikov. Richter tovrstnih zamegljenih učinkov ni uporabil le pri figuralnih izdelkih, ampak – kar je bila v primerjavi s tradicijo, ki jo je prvi uveljavil Leonardo da Vinci, novost – tudi pri abstraktnih, njegov postopek izvzema upodobljenega iz območja ostrine pa nakazuje tudi naslov včeraj odprte razstave Izven žarišča; po Gerhardu Richterju. Dostopna bo do 22. maja, na njej pa ob mojstru predstavljajo še 25 slikarjev iz Nemčije in drugih okolij, rojenih po letu 1960. Tudi kakšen slovenski bi lahko bil poleg, vendar ga žal ni.

Schielejevi portreti in avtoportreti

Dunaj – V avstrijski prestolnici bo naslednje štiri mesece, med 17. februarjem in 13. junijem, znova aktualen Egon Schiele (1890–1918), slikar in risar, ki že dolgo velja za enega najznamenitejših soustvarjalcev vizualne umetnosti zgodnjega 20. stoletja prav na Dunaju. V tem mestu je že leta 1906 kot najstnik vpisal študij na dunajski Akademiji lepih umetnosti (vendar ga je po treh letih opustil; študiral je v razredu konservativnega profesorja Christiana Griepenkerla), na Dunaju pa ga je, komaj 28-letnega, naposled pokosila znamenita epidemija španske gripe. Tej statistiki je njegova zgodba dodala izjemno tragiko; umrl je le tri dni za svojo – tedaj nosečo – ženo Edith in na to temo ustvaril serijo risb. V svoji meteorski karieri mu je sicer uspelo izoblikovati enega osrednjih opusov evropskega ekspresionizma s koreninami v secesiji. Slednjo lepo izražajo njegova zgodnja dela z vplivi Gustava Klimta, ki ga je spoznal leta 1907 in s katerim je do smrti ostal v tesnih stikih, leta 1910 pa je ta izhodišča prerasel in prešel v ekspresivne forme, s katerimi je – skupaj z nekoliko starejšim Oskarjem Kokoschko – obveljal za vodilnega predstavnika avstrijskega ekspresionizma. Za njegova najmočnejša dela veljajo risbe, številni portreti in avtoportreti, moški in ženski akti, ki jih je z ostrimi, nervoznimi potezami realiziral predvsem v tehnikah svinčnika, gvaša in akvarela. Skratka, figuralika, v katero je mojstrsko vtisnil različna čustvena stanja, od obupa do strasti in zelo pogosto povsem necenzurirane, drzne erotike. V dunajskem Belvederju (v novi Oranžeriji) tokrat napovedujejo obsežen pregled njegovega dela, ki bo – sploh prvič – tematsko omejen le na njegove portrete in avtoportrete. Obljubljajo okoli stoterico njegovih izdelkov.

Zelenjava za cesarje

Milano – Kraljeva palača v Milanu je od četrtka točka, ki ponuja ponovno srečanje z nenavadnimi, vendar še danes globalno priljubljenimi slikarskimi rešitvami, do katerih je ob zatonu renesančnih časov prišel Giuseppe Arcimboldo (1526–1593), slikar, ki se je v slikarske leksikone zapisal z značilnimi »vitaminskimi«, pa tudi »proteinskimi« portreti iz sadja, zelenjave in drugega rastlinja, živalskih teles ter kdaj tudi neorganskih motivov. Denimo knjig. Kariero je začel v Milanu, svojem rojstnem mestu, in prav v tem so poiskali razlog za postavitev njegove aktualne razstave s pou-darkom na obdobju njegovega formiranja. Kot pravijo, je mladi Arcimboldo podlegel predvsem ultravplivni, toda pogosto prav tako zagonetni in neobičajni umetnosti Leonarda da Vincija, ki je lep izsek svoje kariere – seveda precej pred Arcimboldovim časom – izoblikoval prav v Milanu. Tako so uvod v tokratno razstavo Leonardove risbe. Sicer se je Arcimboldo v mladih letih pridružil ustvarjalcem slikanih oken v okviru stoletja nastajajočega milanskega projekta gradnje mestne katedrale, ustvarjal pa je tudi druga sakralna dela. Prelom na njegovi poti, ki ga je privedel do značilnega prepletanja slikarske umetnosti in interesa za naravo ter znanost, tako rekoč do tedanjih interdisciplinarnih »večmedijskih« kombinacij, priljubljenih v manierističnih časih, je prineslo leto 1562, ko je prejel vabilo na dunajski habsburški dvor, in razlogi za to vabilo so ena tem trenutne razstave, čeprav še niso povsem razkriti. Arcimboldova naloga ni bila zgolj slikanje (na čelu z ustvarjanjem portretov cesarske družine), temveč tudi »uporabna umetnost« dajanja podob raznim turnirjem, porokam, kronanjem in drugim slavjem. V domači Milano, kjer ga zdaj predstavljajo z značilnimi sestavljenimi »portreti« (iz serij letnih časov in elementov) z Dunaja, iz Madrida, Münchna in Pariza, pa tudi s serijo grotesknih risb, se je vrnil le nekaj let pred smrtjo, leta 1587. Ob njegovih izdelkih so na ogled še dela njegovih italijanskih kolegov, denimo Girolama Della Porta, Bernarda Luinija, Francesca Melzija ali Camilla Procaccinija. Do 22. maja.