Fascinantno barvito

Frankfurt - Sejem v »mestu knjig in literature«, kot se je ob odprtju pohvalila frankfurtska županja Petra Roth, letos gosti oziroma predstavlja turško umetnost, seveda predvsem literaturo, ta gesta pa ima letos prav poseben domet: v državi gostiteljici živi nič manj kot 2,4 milijona Turkov. Turčija je po besedah vicekanclerja in nemškega zunanjega ministra Frank-Walterja Steinmeierja »most med kulturami«, prav tak, kot je bosporski med Evropo in Azijo. Oba mosta, pravega in duhovnega, ni pozabil opozoriti Steinmeier, so pomagali ali pomagajo graditi tudi Nemci.

Turčija v Frankfurtu nastopa s programom, ki so ga poimenovali Fascinantno barvito in poskuša državo predstaviti z različnimi optikami, razgrniti njeno osupljivo bogastvo, kar zadeva literaturo pa vendar pokončati trdovratno prepričanje, da je turških pisateljev le peščica, natančneje nobelovec Orhan Pamuk in še nekaj v Nemčiji živečih mojstrov besede, potem pa se vse neha. Ravno narobe - organizatorji frankfurtske turške predstavitve so pripeljali več kot tristo pisateljev, na sejmu pa nastopa kar sto turških založniških hiš.

Na osrednji razstavi letošnje častne gostje sejma z naslovom Razkriti palimpsest predstavljajo turško pisano kulturo v vsej večplastnosti, nakazan je torej zgodovinski kontekst in sobivanje različnih kultur. Turško založništvo, kot ga kaže frankfurtski nastop, čaka še veliko izzivov; sedemdesetmilijonski populaciji »streže« okrog 1700 založniških hiš in 6000 knjigarn, na glavno zadevo pa je na slovesnosti ob odprtju precej nonšalantno, tako rekoč predsedniku države Abdulahu Gülu v brk, opozoril turški Nobelov nagrajenec za literaturo Orhan Pamuk. Turška literatura se seveda ne začne in konča le s Pamukom, kar hočejo Turki jasno pokazati z razkošnim frankfurtskim nastopom, a Pamuk je očitno ravno prav »težaven«, da ga Zahod z veseljem ujčka. Je pa tudi neposreden gospod, ki zna z nasmeškom pripovedovati o vsakršnih grozovitostih, ki jih doživljajo njegovi turški kolegi. Znameniti 301. člen turškega kazenskega zakonika, po katerem se je v težavah znašel sam Pamuk, po njegovih besedah melje naprej, vsak dan znova.

Po podatkih časopisa The Bookseller je bilo samo v letošnjem letu preganjanih 380 založnikov, novinarjev in aktivistov, kar je za šestdeset odstotkov več kot v lanskem letu. Cenzura (in samocenzura) sta sicer le eno od bremen, pod katerimi deluje turško založništvo, drugo je brez dvoma piratstvo. Poznavalci ocenjujejo, da piratske izdaje, predvsem učbeniki za vse stopnje izobraževanja, založništvu vzamejo od štirideset do šestdeset odstotkov denarja, ki se obrača na turškem knjižnem prizorišču (to pomeni vsoto od 320 do 480 milijonov dolarjev), generalni sekretar Zveze turških založnikov Metin Celal pa ugotavlja, da piratstvo celo narašča.

Na enega od treh slovenskih dogodkov na frankfurtskem sejmu je vabila kartica s fotografijo Borisa Pahorja, na drugi strani pa je v angleščini pisalo Srečajte se z Borisom Pahorjem, 95, slovenskim kandidatom za Nobelovo nagrado. Dodana je bila tudi njegova izjava: »To je nekakšen absurd: prej ni nikogar zanimala moja zgodba, zdaj zanima vse.« Sprejemu njegove »zgodbe« sta se v pogovoru, ki ga je moderiral Thomas Poiss, nameravali natančneje posvetiti slovenska prevajalka iz Pariza Antonia Bernard, literarna kritičarka Ursula März, a kaj prida časa v sejemskem prevajalskem središču ni bilo, predvsem pa je do besede moral priti sam Pahor. Obnovil je znano zgodbo o prevodu Nekropole v francoščino, navrgel nekaj besed o Trstu, predvsem pa o fašizmu, ki se je začel leta 1920 prav tam in o katerem mora Italijanom zmeraj znova ponuditi »učno uro«, saj ga ne poznajo ali vsaj ne dovolj.

Iz četrtkove tiskane izdaje Dela.