Festival Sundance pod vtisom Trumpa

Na največjem festivalu neodvisnega filma, Sundance v Parku Cityju v ameriški državi Utah, so po desetih dneh podelili nagrade. Festival, ki ga je 1978. ustanovil Robert Redford, je bil letos zaradi Donalda Trumpa politično obarvan, še posebej zadnji dan, ko so mnogi v svojih govorih izražali ogorčenje zaradi Trumpove odločitve o zaprtju meja.

Med ameriškimi filmi je žirija za najboljša razglasila celovečerec I Don’t Feel at Home in This World Anymore ter dokumentarec Dina režiserjev Antonia Santinija in Dana Sicklesa. Prvi je režijski prvenec Macona Blaira o ženski (igra jo Melanie Lynskey), ki se skupaj z ekscentričnim sosedom (Elijah Wood) poda v mračno komično pustolovščino, da bi našla človeka, ki ji je vlomil v stanovanje.

Dina je drugi film režiserjev Antonia Santinija ter Dana Sicklesa in govori o življenju Dine Bruno, ženske s aspergerjevim sindromom in njenem idealnem romantičnem partnerstvu z zaročencem Scottom. »Veličina se včasih skriva v razpokah, na katere nismo pozorni, in v ljudeh, ki jih ne vidimo. Dina in Scott sta najbolj pogumna človeka, kar sem jih spoznal. Dina je ženska, ki se je rodila drugačna, imeli so jo za zaostalo. Hotela sva narediti film v čast naših različnosti,« sta dejala režiserja.

Med tujimi celovečerci je bil nagrajen The Nile Hilton Incident Tarika Saleha, švedskega režiserja egiptovskega porekla. Njegov triler je umeščen v čas egiptovske revolucije, ko neki policist preiskuje uboj ženske, toda tisto, kar se na prvi pogled zdi kot uboj prostitutke, postane veliko bolj zapleten primer, v katerem je sodelovala egiptovska elita.

Režiser Tarik Saleh je navzočim na podelitvi nagrad povedal anekdoto. »Od 11. septembra me skoraj vsakič, ko vstopim v ZDA, zadržujejo zaradi dodatnega spraševanja. To pot sem rekel cariniku, da imam film na festivalu Sundance in da je nocoj podelitev nagrad, on pa mi je odvrnil: 'Vse bom dal od sebe, da boste ujeli to letalo in prišli pravočasno. Želim vam še povedati, da ni večina glasovala zanj'«, je dejal Tarik Saleh v zvezi s Trumpom.

Nagrado za naboljšega dokumentarca med tujimi filmi je dobil Last Men in Aleppo režiserja Ferasa Fayyada o zadnjih prebivalcih Alepa, ki so ostali v mestu po petih letih vojne, ki še traja. »Mi smo Sirci. Tega se ne sramujemo. Na vso moč se bojujejmo za svobodo govora, za pravico. Verjamemo v ameriško ljudstvo, da se lahko spremeni in bojuje kakor mi,« je dejal Fayyad.

Donald Trump je zaznamoval letošnji festival ne samo zaradi uredbe, s katero je državljanom nekaterih muslimanskih držav prepovedal vstop v ZDA, čeprav imajo vizum ali zeleno karto, ampak tudi zato, ker je vstopil v Belo hišo 20. januarja, dan po odprtju festivala.

Ob zaprtju festivala je izvršna direktorica Inštituta Sundance Karry Patnam spregovorila o tej potezi ameriške oblasti: »Vemo, da bo zaprtje meja za umetnike iz muslimanskih držav ustavilo pretok idej in navdiha, kar je zelo pomembno za svetovno skupnost. Mi smo z vami in z vsemi ljudmi, ki tvegajo svoja življenja zaradi svojih vrednot, in s tistimi, ki iščejo zatočišče pred nasiljem ali preganjanjem in ki jim je zdaj prepovedan vstop v našo državo.«

Na letošnjem festivalu so v različnih programskih sklopih prikazali več kot sto filmov, med katerimi je bila večina ameriških in približno tretjina iz drugih držav. S kratkim animiranim filmom Nočna ptica se je predstavila tudi Špela Čadež. Avtorji številnih filmov so začetniki, kar je za Sundance običajno, vendar so svoje filme prikazali tudi veterani festivala, kot so Matthew Heineman (Cartel Land), Alex Ross Perry (Listen Up Philip), Gillian Robespierre (Obvious Child) in David Lowery (Ain't Them Bodies Saints). Praviloma so najbolj obetavni filmi v sekciji Premiere, kjer so v prejšnjih letih prikazali nekatere od najbolj uspešnih filmov na svetu. Lani je bil tak Manchester by the Sea.