Filipčič: Knjige pišem samo zato, da bi jih še lahko bral

Na platnicah njegovega zadnjega romana Problemi, za katerega je prejel nagrado Prešernovega sklada (Študentska založba, zbirka Beletrina, 2009), piše, da so avtorjev obračun z lastno umetniško in življenjsko izkušnjo. V pogovoru ne pokaže nič takega, nikakršne resignacije ali elegičnosti ni čutiti v njegovih besedah.

Nagrada? Občutki? Nekateri že prej obveščeni so mi pred dnevi navrgli mnenje, da vas je doletela prepozno oziroma da je bil skrajni čas. Vas je odločitev upravnega odbora Prešernovega sklada razveselila, ste indiferentni?

To je bilo nekaj najlepšega, kar se mi je lahko zgodilo. Neko soboto okrog poldneva sem zaslišal glas, ki mi je rekel, da ima zame veselo novico. Ta glas se ujema s knjigo, v knjigi (v Problemih – 
 op. I. B.) se namreč večkrat pojavi Jaroslav ali kar kratko Jaro. In predstavljal sem si, ker sem nedavno nekaj dal na televizijo, da kliče v zvezi s tem in da mi sporoča ve selo novico, da je moja drama na televiziji narejena. Ampak novica je bila še lepša. Lahko rečem, da me greje še zdaj, ko hodim
naokrog, občutek imam, da sem jo dobil­ zasluženo. (smeh)

Torej ste jo sprejeli z veseljem. Tudi s presenečenjem? Kaj lahko avtorju da tako priznanje?

Ta trenutek to zame ni pomembno, ta nagrada je, to se mi zdi taka gesta države, če lahko tako rečem, na katero sem čakal
že dolgo. Prišla je ravno ob pravem času.

Avtorjem ob nagradah več krat postavljamo vprašanje o tekmovalnosti, v katero so nehote ­pahnjeni s svojim delom.

Potrebujemo samo še pesniško tekmovanje, kakršnega so poznali v stari Grčiji. To pomeni tako, da se lahko pojavi Aleksander Makedonski našega časa, reče, da se ne strinja z žirijo oziroma njeno izbiro, si izvoli nagraditi nekoga drugega in ga obdari z desetkrat višjo nagrado. Da mu stokrat več talentov. Slišal sem, da je Neron nastopal po Grči ji kot pesnik in zmeraj zmagal. Za 'keš'.

Kakšen je po vašem mnenju odmev pisateljskega početja ali angažmaja v javnosti? Je še slišan?

Težko odgovorim. Poglejte uspeh, ki ga je doživel Goran Vojnović z romanom Čefurji raus! Petnajst tisoč prodanih izvodov. Na misel mi pride Janez Janša s Premiki, še prej Polde Bibič z najmanj tremi ponatisi ene od svojih knjig, ne smemo pozabiti na Igro s hudičevim repom Vitomila Zupana, spomnim se, da je bila velik hit, tu je še Mate Dolenc s svojim Vampirjem z Gorjancev. Zdi se mi, da je z literaturo podobno kot zmeraj, nek krog ljudi knjige pač bere, to se bo nadaljevalo. Zadnje čase se mi zdi, da pišem knjige samo zato, da bi jih še lahko bral. Pravzaprav me zanimajo druge knjige, s tem, ko pišem, si ohranjam zanimanje za druge knjige. Saj veste, v življenju se marsikomu zgodi, da nad branjem za nekaj časa obupa. Sartre je v nekem televizijskem intervjuju lepo povedal, da je do tridesetega leta verjel, da bo v knjigah našel resnico. To vsak pravi bralec res verjame, potem pa nekako vidi, da tako ne gre, da je morda res ravno nasprotno.

Kaj pa menite o tem, da se pisatelj loti neliterarnega početja, da v javnosti nastopa na primer politično?­

Zdi se mi, da je bil edini, ki je to dobro opravil, Vaclav Havel. Dobrica Ćosić je napisal Deobe, Delitve, in v precejšnji meri je doživel usodo lika iz te knjige. Ćosića so razglasili celo za očeta naroda, vendar kljub temu ni zmogel preprečiti, da ne bi njegovega predsednika poslali v Haag. To so storili Srbi sami. Pisatelj v politiki? Namesto odgovora lahko postrežem z anekdoto o pisatelju Vladimirju Bartolu. Srečal je sošolca in ta mu je z začudenjem rekel, da je prebral Alamuta in da v knjigi piše, da je roman napisal Bartol. Mu je kdo pomagal, ga je zanimalo. Bartol je bil šokiran. To lepo kaže, da pisatelj pogosto ni precej pameten, vleče ga k pesniku, za katerega vemo, kaj mu je namenil Platon. Grk, po svojem mnenju in prepričanju vseh razumen, se je čudil, da pesnik napiše pesem, a ga ta pesem ne pretrese – ne njega ne nikogar drugega, idiot pa napiše pesem, ki pretrese vse. Mislim da so pri Keltih pesniki pomagali kralja okronati. To je po mojem mnenju najvišja funkcija pesnika oziroma pisatelja v politiki.

Moralna avtoriteta torej?

To si pridobi sam ali pa mu jo priskrbi kralj. Ne vem, je bil Homer moralna avtoriteta? A takoj, ko pre bereš Heraklita, se ti ta misel spet spodmakne.

Nespregledljivo je, da pogovore z vami – in isto velja za vašo prozo – določujejo nenehne literarne reference, sklicevanje na različna dela oziroma avtorje. Koliko ste potopljeni v literaturo?

Huckleberry Finn Marka Twaina v prevodu Janeza Gradišnika. To sem si kupil pri enajstih letih, in to takrat, si lahko mislite, že nekaj pomeni, dati denar za knjigo namesto za dvajset sladoledov. Potem sem začel brati. To je bilo odkritje, vedel sem, da lahko napišem nekaj podobnega prizoru, ko kralj in vojvoda v trenutku, ko hočeta ogolju fati neke meščane, zaslišita nekaj, verjeteno podgano nekje spodaj, pes sladostrastno cvili, nekdo gre dol pogledat, kaj je, in potem reče Podgano je imel! Popolnoma sem bil prepričan, da znam to preseliti v moj svet in napisati enako ­učinkovito.

Kako pa je bilo ustvarjati za drug medij? Radio? Za oder?

Študiral sem na AGRFT in tam smo seveda spoznali radio, v Beogradu sem poslušal Veselo veče, Veseli večer, kjer je nastopal Mija Aleksić kot Raf, Rafajlo Raf Maksić, to smo poslušali skupaj, po dve, tri družine, to je bilo nekaj fantastičnega. V Ljubljani sem pa poslušal radijske detektivke Jurija Součka. Na Radiu Študent sem se prijavil za špikerja in sem bil kakega pol leta napovedovalec, potem pa sem hotel še več, čutil sem, da lahko naredim radijsko igro. Z Dergijem, Markom Dergancem, sva že prej kar nekaj snemala in potem je nastala Butnskala. Sledila je pot na veliki radio, na povabilo Saša Hribarja na radio Slovenija z Radijem Ga-ga, kjer smo porabili nekatere like, Fanči, Valentinčiča,­ ­Eminenco, Kuglo. Marsikdo je takrat verjel, da smo v studiu res Fanči, Valentinčič, ki ima govorno posebnost (da ne bomo rekli, da je omejen), Razvodnik (tako smo preimenovali Kuglo), nekdo pač, ki govori slovenščino s srbskim naglasom, in Eminenca z duhovniškim glasom, potem je imel pa še Hribar dvajset svojih glasov. Petindvajset ljudi, kdo so vsi ti? To je bil moj največji stik s popularnostjo.

Ste ves čas improvizirali?

V obeh primerih, seveda pa sem prej določil osnovno sceno z odprtim koncem. Zmeraj moraš imeti nekakšen osnutek, par točk za začetek. To pa je bilo naporno, po osmih urah sem bil uničen.

Kako pa vas je zaneslo v dramatiko?

Imel sem prijatelja Petra Srakarja, prevajalca Problema vožnje po vesolju Hermana Potočnika Noordunga. Plešasta pevka v njegovem prevodu je bila prva drama, ki sem jo prebral. Fascinirala me je ravno njena dramatičnost, sledil je Beckett, potem sem lep čas bral samo drame, Pinterja, Becketta, na gimnaziji smo Cankarja jemali tako, da smo si razdelili vloge, jaz sem bil nekaj časa Maks. Takrat se nisem zavedal, kasneje sem videl, da je mojo dramatiko mogoče označiti kot splet Cankarja, Becketta, Ionesca in Ivana Mraka, ki me je impresioniral kot lik himničnega trageda.

Da vaš tekst pride v gledališču v roke še drugim in se spreminja, ste prenesli brez težav?

Predvsem sem naredil to, kar so naredili Shakespeare, Molière, tudi Harold Pinter – igrali so. Kot igralec si lahko na trideseti ponovitvi priznaš, da ti tvoja drama ni všeč, da ni nič posebnega, da tisto, kar govoriš, nisi dobro napisal, ker je težko izgovorljivo in bi lahko naredil boljše, če bi pomislil, da bo to nekdo moral govoriti. Kar naenkrat vidiš, da je lahko napisati, a težko prestaviti na oder, vendar kljub temu dramatik ne more biti drugačen, kot da je povsem ločen od gledališča in da verjame le v to, kar piše. Ko sem gledal Keglerja v Mariboru sem videl, da je Voja Soldatović sestavil besedilo iz več različic, ki sem jih ponudil. Soočil sem se z realnostjo dramatike, s spreminjanjem v dobro predstave. Pri Ujetnikih svobode nisem bil več na vseh vajah in na premieri sem videl, da je Janez Pipan v tekst vključil odlomek iz Krleže. Je popolnoma funkcioniralo. Novo gledališče se bojuje za to, da bi se znebili dramatika. Je pa že Goethe črtal iz Hamleta, čeprav je Shakespeara ljubil.

Če se vrneva k Problemom , ki so označeni kot vaš obračun, avtobio­grafija. Koliko si dovolite avtobio­grafskosti, koliko resnice?

Hotel sem prikazati resnico, vedel sem, kaj je resnica in kaj imaginacija, predstavljal sem si, da vem za ločnico. Zato sta tudi oba zadnja romana, Keopsova piramida in Problemi, omenjala ugotovitev Potegnil je črto skozi svoje življenje. Ves čas je treba vse vedeti, od začetka do zdajšnjosti. Literatura pa je nekaj drugega: treba je zadeti dober stavek. Biografskost pride zraven sama od sebe.Foto