Film Bralec v režiji Stephena Daldryja

Bralec (The Reader)
scenarij David Hare po knjigi Bernharda Schlinka
režija Stephen Daldry
ZDA, Nemčija, 2008
Kolosej

O Bralcu, velikoplatni adaptaciji polavtobiografske romaneskne uspešnice Bernharda Schlinka iz leta 1995, ki tematizira soočanje druge povojne generacije z nacizmom in nacističnimi zločini svojih staršev, je bilo napisano že marsikaj. Z drugimi besedami, film oziroma režiser Stephen Daldry (zaslovel je z Billyjem Elliotom in Urami do večnosti), ki se je zvesto držal literarne predloge in ohranjal njeno intepretativno odprtost, je sprožil podobne dileme kot pred njim že roman, le da so mu kritiki zvečine manj prizanašali.

V konec petdesetih letih prejšnjega stoletja in v majhnem nemškem kraju odvijajoči se ljubezenski zgodbi med najstnikom Michaelom Bergom (David Kross, v zrelih letih Ralph Fiennes) in dvakrat starejšo Hanno (Kate Winslet), nekdanjo nacistko, so prej kot resen pristop k težki temi videli erotično najstniško fantazijo. Po holivudsko estetizirano in lepo zapakirano, ki naj bi se mestoma celo spogledovala s pedofilijo. V dejstvu, da je Hanna nepismena, pa so videli relativiziranje njene krivde kot paznice v koncentracijskem taborišču.

Te obsodbe so seveda vredne razmisleka, še posebej, ker sta tako ljubezenska zgodba med najstnikom in zrelo žensko kot nepismenost že pri Schlinku v vlogi metafore. Prva kot erotična iniciacija fanta v moškega, ki ga temeljno zaznamuje za celo življenje. Tako temeljno, da kot odrasel moški ni sposoben ljubiti več nobene druge ženske. To poškodovanost seveda pomnoži dejstvo, da Hanna sredi njune strasti iz njegovega življenja nenadoma izgine, pa vendar bi čas morda še lahko zacelil rane, če ne bi Michael kot študent prava, ki spremlja proces zoper paznice v koncentracijskih taboriščih, spoznal, da ljubi nekdanjo nacistko. Kako lahko ljubimo zlo, kako to, da nas lahko zapelje, da mu slepo zaupamo, da ga sploh ne vidimo, so vprašanja, ki Michaela šele zares katapultirajo v odraslost. Kot je soočanje s preteklostjo, torej z zločini staršev in moralno poškodovanostjo celotne družbe, moralo v odraslost pognati povojno generacijo Nemcev.

Hannina nepismenost, ki se je sramuje bolj od svojih zločinov, sramuje tako močno, da je ne izda, pa čeprav jo stane dosmrtnega zapora, pa tu seveda nikakor ni mišljena le dobesedno, še manj kot razlaga ali opravičilo za njena dejanja. Mišljena je kot metafora za »nič ne vidim, nič ne slišim« generacijo, ki je odkrito podpirala nacizem, mu pomagala na oblast, z njim sodelovala, po vojni pa trdila, »da ni nič vedela«. Nič vedela? Samo v koncentracijskih taboriščih je delalo osem tisoč paznikov. In prav to, da Hanna, mladostna erotična Michaelova muza in skrivnost njegovega odraslega življenja, ni eksces, ampak slehernica, ena med mnogimi, je spoznanje, ki ga je neprimerno težje misliti in skušati razumeti, kot je misliti zločine enega samega posameznika. To spoznanje je sram iz generacije, ki »ni nič videla in nič slišala«, preneslo tudi na generacijo, ki se je s to anamnezo, ne da bi kaj imela z njo, morala spopasti in jo soditi. Michael seveda ni kriv, da ljubi nekdanjo paznico, krivo za smrt številnih ljudi. Še več, lahko bi celo rekli, da je na neki način on njena poslednja žrtev, saj mu esencialno določi življenje. A s tem, ko na sodišču ne izda njene skrivnosti, pozneje pa postane njen bralec tudi v zaporu, ga on prav tako določi njej. Ne odveže je teže njenega zločina, a se tudi ne trudi več, da bi jo izgnal iz svojega srca. Njegova žalost je žalost nekoga, ki mu je življenje enostavno spolzelo iz rok, kot je Hanni že davno spolzelo njeno, le da si tega dolgo ni zmogla priznati. Ko si končno je, ga je končala. Ni vseeno, kaj počnemo z zgodovino. Intimno ali družbeno.

Tisto, kar bi filmu zares lahko očitali, pa je, naj se sliši še tako paradoksalno, izbira igralcev. Prav v dejstvu, da Hanno igra Kate Winslet (Michaela pa Ralph Fiennes), morda leži ves nesporazum. Ne glede na svojo odličnost namreč tej zgodbi zelo kompleksnih tematskih plasti jemlje del ostrine in zavezujočnosti. Schlinkova Hanna pač ni Kate Winslet. Je slehernica, ki so jo izredne razmere spremenile v rablja. Kot taka se skriva v vsakem med nami. Na tej anonimnosti potencialnega zla pa ni prav nič glamuroznega.