Film režiserja Stevea McQueena Lakota

Lakota (Hunger)

režija Steve McQueen

Velika Britanija/Irska, 2008

Politične razmere na Severnem Irskem trenutno niso najbolj eksploatirana medijska tema, pravice političnih zapornikov pa so z Guantanamom še kako v ospredju. Britanski režiser Steve McQueen je s filmom Lakota (Hunger) obudil zgodovinski spomin na to tematiko. Lotil se je zgodbe, ki sicer sledi resničnim dogodkom, vendar pa družbeni kontekst in politične razmere obdela zelo shematično - vemo, da je leto 1981 na Severnem Irskem in da smo v zaporu Maze, kjer zaprti borci Ire izvajajo »no wash« štrajk, saj želijo doseči status političnih zapornikov. Od tu naprej je zgodovinsko ozadje za režiserja pravzaprav le odskočna deska za univerzalno zgodbo o nasilju družbe nad posamezniki. Zapor kot totalitarna institucija je seveda najbolj kristalen primer takega nasilja. Žrtve niso samo zaporniki, po katerih letijo udarci gumijevk, temveč tudi pazniki, ki morajo gumijevke vihteti nad njimi. Vrhovno instanco nasilne družbe v tem filmu pooseblja glas britanske premierke Magaret Thatcher, ki ognjevito zatrjuje, da je zločin zločin in da se s kriminalci ne bo pogajala. S tem zapečati žalostno usodo udeležencev zaporniškega konflikta.

Film ima nenavaden ritem in shemo, saj neenakomerno menja zelo dolge in krajše kadre, trenutke meditativne kontemplacije in prizore zelo brutalnega nasilja, obdobja tišine in dialoga. Začne se kot podoba predmestne idile: moški (igra ga Stuart Graham) vstane, pozajtrkuje, pozdravi ženo, se odpelje v službo. Nelagodje vzbujajo le okrvavljeni členki na njegovih rokah in dejstvo, da pogleda pod podvozje, preden se usede v avto. Naslednja faza je srhljiva: moški namreč dela v zaporu Maze, blok H, kjer so zaporniki videti kot praljudje. Nagi, zaraščeni, umazani, v celicah, premazanih s fekalijami. Neumivanje in golota sta del protesta, saj zaporniki, ki so borci Ire, nočejo biti več obravnavani kot navadni kriminalci. Sledijo prizori pretepanja, nasilnih pregledov in brutalnega striženja in umivanja. Šele tu se pojavi Bobby Sands (igra ga Michael Fassbender), ki je v nadaljevanju osrednja figura filma. Odloči se namreč protest še zaostriti in ga spremeniti v gladovno stavko. Osrednji del filma predstavlja zelo dolg (kakih 20 minut) in estetizirano posnet dialog med Sandsom in duhovnikom, v katerem prvi argumentira svojo odločitev. Zadnja tretjina filma je osredotočena na Sandsovo hiranje, na njegovo vse bolj sestradano telo in nezlomljivega duha. Že prej je film zelo direkten, telesen, tu pa v tem pogledu postane prav radikalen.

Lakota ni le film drastične in pretresljive vsebine, temveč tudi svojevrstne estetike. Pri tem je svojo vlogo odigralo dejstvo, da se je Steve McQueen pred režiranjem uveljavil kot vizualni umetnik, videast, in to zelo uspešen, saj je razstavljal v mnogih svetovnih galerijah in dobil tudi prestižno Turnerjevo nagrado. Lakoto, njegov filmski prvenec, odlikujejo zelo natančno in domiselno skadrirani prizori ubitih barv, v katerih režiser dokazuje svoje likovno mojstrstvo. Nič presenetljivega torej, da so mu v Cannesu dali nagrado za najboljši debitantski film in da je slavil tudi na ljubljanskem Liffu.

Iz sobotne tiskane izdaje Dela