18. FSF: Neodrasli mladeniči, picerija v Šiški in idilični konec

Da je letošnji nacionalni filmski festival sinoči v portoroškem Avditoriju odprl najnovejši film Jana Cvitkoviča Šiška Deluxe, ima vsaj dva vzroka. Prvi je gotovo dejstvo, da režiser velja za enega naših najbolj uveljavljenih, nagrajevanih in med občinstvom znanih režiserjev. Drugi razlog je film sam. Preprosta komedija, katere namen je predvsem zabavati gledalca, se prileže odprtju vsakega festivala.

Cvitkovič se je s Šiško Deluxe, svojim četrtim igranim celovečercem, od produkcijske hiše Staragara preselil k Perfu Production, ki ga vodita Aleš Pavlin in Andrej Štritof. Ta podatek se morda zdi nepomemben, pa vendarle pove nekaj tudi o kontekstu njegovega zadnjega filma: Starogaro sta namreč leta 2003 po uspehih filmov V leru ter Kruh in mleko ustanovila z Janezom Burgerjem. V okviru Staregare je Cvitkovič doslej posnel osem filmov različnih dolžin, med njimi tudi nagrajevana celovečerca Odgrobadogroba (2005) in Arheo (2011), medtem ko je njegov prvenec Kruh in mleko (2001), za katerega je prejel beneškega leva prihodnosti, nastal še pod okriljem Vertiga in prekaljenega producenta Danijela Hočevarja.

Perfo je produkcijska hiša, ki svoje moči zadnja leta namenja predvsem oglasom in televizijski produkciji. Soustvarila je denimo komercialno uspešnico Lepo je biti sosed ter po izraelski franšizi priznano televizijsko nanizanko Na terapiji z Igorjem Samoborom v glavni vlogi. Pod njenim okriljem je za zdaj tudi Nejc Gazvoda, ki je tam posnel Dvojino in Izlet. Med drugim so sodelovali pri avstrijsko-slovenski koprodukciji Marka Naberšnika Gozdovi so še vedno zeleni, na letošnjem festivalu pa tekmujejo še z mladinskim filmom Julija in alfa Romeo Blaža Završnika. V tem smislu Šiška Deluxe s publiko, ki ji je namenjena, dejansko bolj sodi h komercialno ambicioznejšemu ter promocijsko agilnejšemu Perfu kot, pragmatično rečeno, k bolj artistični Starigari.

A kakorkoli. Cvitkovič je posnel natanko takšen film, kakršnega so obljubljali napovedniki: srednji in predvsem mlajši generaciji namenjeno grenko-sladko komedijo o treh neodraslih mladeničih na pragu srednjih let, ki v življenju še niso storili kaj zares omembe vrednega. Eden še vedno živi pri mami, drugega je žena zaradi pijančevanja vrgla čez prag in ni prav navdušena, da mu mora sem in tja zaupati njuno hčerko, tretji očitno še ni imel kakšne resne zveze. Potem pa eden med njimi nepričakovano podeduje mali poslovni prostor v ljubljanski Šiški in fantje se odločijo, da poskusijo s picerijo. Glede na to, da so popolni amaterji, naletijo na nekaj resnih in nekaj komičnih poslovnih težav, precej težav pa imajo seveda tudi v svojem intimnem življenju. A od začetnih akordov filma je jasno, da lahko zgodba, ki jo poganja spoj rahlo dramatičnega in rahlo komičnega, tudi česa malce za lase privlečenega, pripelje samo do srečnega, naravnost idiličnega konca, kjer se vse stvari in vsa razmerja postavijo na svoje mesto. In ker gre za slovenski film, pridemo še do morja.

Če bi Šiški Deluxe iskali domačo primerjavo, bi jo pogojno lahko našli v filmu Jebiga (2000) Mihe Hočevarja. Ne le zato, ker sta od tam dva protagonista naturščika – Marko Miladinović in David Furlan, tretji je Žiga Födransperg, obiskovalcem dobro znani lastnik šišenskega lokala Lepa žoga, skupaj s Furlanom pa tudi picerije Dobra vila –, in ima človek ob tem za hip še občutek, kot da gleda kakšno novo predstavo Gledališča Grapefruit ali televizijske oglase za Loto. Ampak predvsem zaradi tipa humorja, ki ga poleg situacijskih gegov poganjajo predvsem resda mestoma malce intelektualistični, a simpatični, včasih že kar irealni absurdi.

Šiško Deluxe je obenem lahko in težko postaviti v kontekst Cvitkovičeve filmografije. Težko zato, ker nekako ostro zareže v kontinuiteto njegovih prvih teh celovečercev: od pretanjene in zrelo narejene družinske drame v filmu Kruh in mleko, prek izvirne zgodbe filma Odgrobadogroba, ki je morda hotel povedati preveč, do nemega, atmosferskega in nenarativnega, predvsem pa zelo osebnega Arhea. In lahko zato, ker ne gre pozabiti, da je Cvitkovič stopil v slovensko kinematografijo prav kot igralec in koscenarist komedije V leru Janeza Burgerja in gre torej za žanrski milje, ki mu nikakor ni tuj.

Filmu, ki pokaže nekaj izvirnih pogledov na Ljubljano, vsebuje dinamičen glasbeni miks, angažira empatijo gledalca predvsem v dramatičnih obratih ter sproža občasno krohotljanje, vmes pa semintja teče tudi malce v prazno, je nehvaležno napovedovati odziv pri gledalcih, čeprav mu jih ne bi smelo manjkati. Drži pa naslednje: Šiška Deluxe gotovo ne bo obveljala za Cvitkovičev najboljši film, gre pa od režiserja njegove kilometrine pri naslednjem filmu pričakovati odločnejšo in avtorsko močnejšo besedo.

Film prihaja v redno distribucijo 29. oktobra.