Tiskane izdaje
Filmski svet letos zaznamuje stoto obletnico technicolorja. Ta zadeva proces izdelave barvnega filma, ki se je od leta 1915 do svoje splošne uporabe izpopolnjeval več desetletij. Technicolor 100, retrospektiva na Liffu, je posvečen tako prvim poskusom snemanja v barvah kot hollywoodskim barvnim klasikam in mojstrovinam evropskega avtorskega filma.
Herbert Kalmus, Daniel Comstock in W. Burton Wescott, pionirji podjetja Tecnicolor, so si že od leta 1915 močno prizadevali, da bi njihove iznajdbe (tako imenovanega dvotračnega, nato pa tritračnega sistema) prevzela hollywoodska filmska industrija.
A za razcvet barv v najmočnejši filmski industriji se je moralo uresničiti nekaj pogojev: tehnološka izpopolnjenost barvnega traku (tritračni barvni sistem, ki je zajel celoten barvni spekter), finančna dostopnost te tehnologije, s tem pa tudi sprejemljivi stroški produkcije in postprodukcije. Film V vrtincu s konca tridesetih let 20. stoletja, ki še danes velja za eno največjih filmskih uspešnic, je med prvimi pokazal potenciale barvnega filma.
Do njegove splošne uporabe je prišlo v petdesetih letih, najbolje pa je deloval v vesternih, melodramah, kostumskih dramah in muzikalih – v žanrskih spektaklih, ki so si od razkošnih barv lahko največ obetali. Največ filmov v Liffovi retrospektivi Technicolor je prav tovrstnih.
Poleg barvnih filmov iz dvajsetih let (Fantom iz opere in Črni pirat) bodo na Liffu na ogled tudi Pustolovščine Robina Hooda iz leta 1938 Michaela Curtiza in Williama Keighleyja, ki sodijo med prve žanrske predstavnike barvnega spektakla.
Od vrste barvnih mojstrovin Alfreda Hitchcocka bo letos na ogled ljubezenska epopeja V znamenju kozoroga (1949), John Huston pa je segel po barvah za pustolovščino na ladji s Humphreyjem Bogartom in Katharine Hepburn v Afriški kraljici (1951). Italijanski mojster Luchino Visconti je uporabil barve v zgodovinskih kostumskih dramah Senso (1954) in Gepard (1963).
Slikoviti vestern
O žanru vesterna lahko rečemo, da je dovršil svoj vizualni kod prav z barvnim filmom. Na Liffu bo letos na ogled Dvoboj na soncu iz leta 1946, s katerim je poskušal producent David O. Selznick ponoviti uspeh V vrtincu, kar mu je le delno uspelo. Vestern se osredotoči na mešanko Pearl, ki jo po smrti staršev sprejmejo na posestvu rančarja McCanlesa.
Med temperamentno mladenko in bogataševim objestnim sinom Lewtonom se vname neukročena ljubezen. Režiser King Vidor izrablja motiv fatalne ljubezni predvsem za dolge plane teksaških planjav in markantnih krvavo rdečih sončnih zahodov, na katere so odtisnjene figure jezdecev in kočij, kar so vse tipični vizualni označevalci žanra kavbojk.
Italijanski režiser Sergio Leone, znan predvsem kot eden ključnih oživiteljev vesterna, se je v svojem opusu precej nanašal na klasične parametre tega žanra, a jih tudi močno preoblikoval. Njegov film Za prgišče dolarjev iz leta 1964, ki je katapultiral med zvezde Clinta Eastwooda, postavlja v ospredje enega tipičnih likov poznega vesterna: osamljenega jezdeca, ki živi po lastnih pravilih.
Tak človek, ki v filmu ostane neimenovan, v mestecu San Miguel izigra dve sprti strani, da bi se sam lažje dokopal do zaslužka. Intenzivna uporaba close upa obrazov junakov, njihovih rok in orožja (pri čemer je ključna prav ločljivost barv) nam skupaj z značilno glasbo Ennia Morriconeja približa materialnost življenja v pusti, žgoči krajini, kjer pogosto prevlada zakon močnejšega.
Strast je rdeča
V žanru melodrame barve spremljajo ali poudarijo čustveno razpoloženje likov, še posebej junakinj. Vse, kar nebesa dopuščajo (1955) Douglasa Sirka je morda eden najboljših tovrstnih primerov. Film je v svojem času naslovil tabu temo: govori o Cary, dobro situirani vdovi srednjih let, ki se zaljubi v mlajšega vrtnarja. Prijatelji, otroci in sosedje v idiličnem ameriškem predmestju pa nad nekonvencionalnim parom niso navdušeni.
Razpeta med zahtevami okolice in lastno željo se Cary sprva odreče svoji ljubezni, nato pa se vendarle odloči, da mora ljubezen premagati trivialne ovire.
Večina žanrov v Hollywoodu si je torej lahko veliko obetala od barv, težje pa si predstavljamo, kako bi sodile v film noir, zaznamovan prav s črno-belo estetiko, igro senc in teme. Niagara (1953) Henryja Hathawaya je poskus prenosa klasičnega noirovskega zapleta na veličastno prizorišče Niagarskih slapov. Marilyn Monroe v svoji prvi glavni vlogi igra femme fatale, ženo, ki z ljubimcem načrtuje umor svojega moža Georgea Loomisa (Joseph Cotten).
Med bolj nenavadne, a absolutno intrigantne filme v liffovski retrospektivi, sodi Črni narcis, britanska drama Michaela Powella in Emerica Pressburgerja iz leta 1947, v kateri je v ospredju življenje nun na Himalaji. Tempelj na visoki nadmorski višini začne nenavadno učinkovati na redovnice: v njih zbuja tesnobo in nenadzorovane strasti ter obuja spomine na pretekle zamujene priložnosti. Film je bil v celoti posnet v studiu, tako da barve ozadja bolj kot realno okolje poudarjajo napetost med umirjenim pobožnim življenjem in uničevalno silo zatrtega erosa.
Večji od življenja (1956) Nicholasa Raya je prav tako zanimiva psihološka drama, v kateri James Mason igra šolskega učitelja Eda, ki za neozdravljivo bolezen dobi eksperimentalno zdravilo. Tablete počasi začnejo vplivati na njegovo duševno zdravje, dobiva psihotične halucinacije in začne terorizirati svojo družino. Srečen konec filma ne more izbrisati vsega, kar je psihoza naplavila iz Edove osebnosti.
Od filmskih avtorjev v retrospektivi velja omeniti še Giulietto in duhove (1965) Federica Fellinija in Prezir (1963) Jean-Luca Godarda. Še posebej slednji je obveljal za kultni film tedanjega časa. Godard v filmu naslika, kako hitro se subtilne silnice zakona med Camille (Brigitte Bardot) in Paulom (Michel Piccoli) porušijo.
Retrospektiva potrjuje stari paradoks, da črno-beli filmi izpadejo bolj realistični, celo bolj dokumentaristični kot barvni, četudi je naša realnost barvna. Močno poudarjene barve namreč pogosto delujejo predvsem kot kazalec notranjega psihičnega nemira in celo norosti, ki ogroža normalen tok realnosti.
