26. Liffe: Ocenjujemo Jamesa Whitea

Pijača, droge, glasne zabave, ženske in izzivanje pretepov. Tako se osrednji lik James White, tridesetletnik, sooča s težavami. Brez službe, brez denarja, brez pravega življenja. S samodestruktivnih eskapad se vrača domov – na kavč, v mamino stanovanje.

James (Christopher Abbott) je lik, ki pri gledalcu sprva ne more upati na sočutje. Je vsega naveličan in antipatičen pridanič, ki v velemestu postopa od žura do žura in se predaja trenutnim užitkom in impulzom. A po prvem negativnem vtisu nam kamera, ki se ne loči od glavnega junaka, počasi odstira njegovo stisko. Ne le, da je ravnokar pokopal očeta, tudi njegova mati je na smrt bolna. On pa je, edinec, porinjen v odgovornost, ki mu jo je naložila nesrečna situacija. Materi mora biti v težkih trenutkih v oporo, čez noč mora postati mož, trdni steber družine. Preizkušnja, ki ji, kot je videti, ni kos.

James je razpet. Na eni strani se zaveda, da je prišel čas, ko bi se moral postaviti na lastne noge in iz brezskrbnega mladostniškega postopanja prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Na drugi strani pa ga nemočna in umirajoča mati (Cynthia Nixon), ki kljub temu, da si želi, da sin odraste, veže nase.

Film brezizhodnost junaka precej dobro ujame z obskurno perspektivo, ki ne seže dlje od njegovega obličja oziroma njegovega kratkovidnega pogleda. Tudi zvok je omejen na šume in pogovore, ki jih glavni lik selektivno zaznava. Čeprav je bil film posnet v New Yorku, mesta skorajda ne vidimo. Tako rekoč smo skupaj z Jamesom Whitom zaklenjeni v klavstrofobično atmosfero. Kamera introspekcijsko sledi njegovi eksistencialni stiski in preobrazbi, ki se dogaja pred našimi očmi. James prehaja iz faze v fazo, od malodušja, naveličanosti, jeze, strahu, obupa, upanja, nemoči, agresije, apatije, zanikanja in sprejemanja. Nekje na sredi te osebne rasti nas lik, ki mu sprva nismo bili naklonjeni, preseneti z lucidnostjo, sočutjem in brezpogojno predanostjo. Besede tolažbe, ki jih nameni umirajoči materi v svojem objemu, presegajo njegovo vase zaverovano naravo. Ne le, da James po tem dejanju odraste, ampak postane človek.

Režiser Josh Mond je v celovečernem prvencu delno upodobil svojo izkušnjo ob izgubi matere. Scenarij je pisal, ko se je soočal z lastnimi občutki nemoči in jeze, in ustvaril film, ki ne postavlja v ospredje doživljanja umirajočega, ampak tistega, ki ostane. Ki mora živeti naprej.

James White je zgodba o odraščanju, postavljena v sodobno mestno življenje, kjer odgovornosti odraslega človeka mladostnika presenetijo šele po tridesetem letu. A še bolj kot to je zgodba o odhajanju in (p)ostajanju.