Tiskane izdaje
Kubanski film Projekt stoletja Carlosa M. Quintele je zgodba o treh moških treh generacij, ki živijo v blokovskem naselju v kubanskem mestu propadlega projekta nuklearne elektrarne. Film lahko vidimo tudi kot bridko kritiko kubanskega komunističnega projekta.
Sin Leo, oče Rafael in ded Otto dneve preživljajo v nestimulativnem okolju nedokončane stanovanjske soseske v bližini nikoli dograjene tovarne elektrike na Kubi. Možje treh generacij se med seboj ne razumejo, so defetistični, sprijaznjeni z neperspektivnostjo okolja, kjer živijo, in kubansko realnostjo nasploh. Film se začne z akcijo sistematičnega škropljenja blokov proti nevarnim komarjem – kot bi želel režiser nakazati, da so mestu duhov zavladali razni škodljivci, medtem ko navadni ljudje od obljube prosperitete in napredka niso dobili nič.
Pogovore med tremi moškimi, njihova razglabljanja o preteklosti, o njihovih ženskah, o spolnosti, o časih, ko je Sovjetska zveza močno podpirala Kubo in držala pokonci kubansko gospodarstvo, ko je izšolala vrsto kubanskih inženirjev – med drugim tudi Rafaela –, prekinjajo dokumentarni posnetki iz osemdesetih let, ko so še gradili nuklearko.
Projekt so finančno in s surovinami podpirali Rusi, gradnja se je vlekla dolga leta, vse do devetdesetih, ko je Sovjetska zveza razpadla, z njo pa je propadel tako projekt nuklearne elektrarne kot tudi kubansko gospodarstvo. Dokumentarni posnetki t.i. nuklearne televizije, ki je spremljala gradnjo, prinašajo tako pogovore z delavci na lokaciji, pa prihod velike turbine, ki je niso nikoli vgradili v jedrsko elektrarno. Zanimivo pri tem prepletanju dokumentarnega in fikcijskega materiala je, da so dokumentarni posnetki barvni, medtem ko je zgodba o usodah treh Kubancev v današnjem času posneta v črno beli tehniki. Niti ne prikrito sporočilo takšnega izbora tehnike je v tem, da je bila gradnja nuklearke velika kubanska sanja, ki je tragično propadla, za seboj pa pustila osiromašeno krajino in uničene subjekte, torej bolj temačno realnost.
Nuklearka, ki je Kubo stala ogromno denarja, ki je močno devastirala naravno okolje, je danes spomenik tako inherentni neučinkovitosti socializma, kot tudi nesrečnim zgodovinskim političnim okoliščinam – padec Berlinskega zidu in z njim tudi komunističnega bloka je močno prizadel Kubo.
Kritiko kubanskih oblasti in zgrešenih megalomanskih projektov režiser podaja dovolj subtilno. Tihi obup treh moških, priklenjenih na uničeno sosesko, je edini komentar, ki ga veliki projekt potrebuje. Vseeno preseneča, da so kubanske oblasti takšen dovolj mračen film o kubanski realnosti sofinancirale. V splošnem pa je Projekt stoletja eden tistih filmov, ki je veliko bolj privlačen za razmišljanje kot za gledanje.
