Tiskane izdaje
O letošnjem z veliko nagrado canske žirije nagrajenem prvencu madžarskega režiserja Lászla Nemesa so si bili kritiki enotni: Savlov sin ni podoben nobenemu filmu o holokavstu. Temu je moč pritrditi in dodati, da gre obenem za film, ki mu je uspelo strahotnost holokavsta, tega esencialnega zla 20. stoletja, izraziti v jeziku, ki naj holokavsta ne bi bil zmožen zares izraziti - v jeziku fikcije. Kar je pri tem presenetljivo, je dejstvo, kako malo izraznih filmskih sredstev je bilo za to potrebno.
Filmska rekonstrukcija holokavsta je vedno zbujala pomisleke - ali sploh ima moč, da da nečemu, kar je zaradi svoje grozljivosti nepredstavljivo, filmsko podobo in dramsko strukturo. Pa tudi zaradi vprašanja, kaj se zgodi z resnico holokavsta, ko postane fikcija. Konstrukcija te fikcije namreč nujno vsebuje distanco časa, je nujno refleksija, zgnetena iz mentalitete in čustev družbe po holokavstu. In natanko teh pasti se je Nemes zavedal ter izredno premišljeno izognil. Po Savlovem sinu namreč filmi o holokavstu nikoli več ne bodo mogli izgledati »znosno«, biti sentimentalni in napolnjeni z ikonami ter čustvi v konvencionalnem, recimo temu hollywoodskem pomenu te besede. Povedano drugače - po Savlovem sinu filmi, kakršen je, denimo, Schindlerjev seznam, na neki način niso več mogoči.
Savlov sin je film spranih, umazanih, sivozelenih barv, neprestanih zvokov in kamere iz roke. Ta je ves čas na sledi Saulu (Géza Röhrig), madžarskemu Judu, ki je v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau del skupine judovskih zapornikov - sonderkommandov. Torej tistih, ki so bili prisiljeni v odstranjevanje, čiščenje in zažiganje trupel svojih sotrpinov. Nacisti so jih imenovali »čuvaji skrivnosti«. Večina je končala v krematoriju. Vendar pa so še dandanes na neki način tabuizirani, celo stigmatizirani kot storilci. Čeprav so bili žrtve.
Kamera Saula največkrat kaže v obraz, pravzaprav v njegove otrple, brezizrazne oči, ali pa ga med »delovnim procesom« spremlja tik za petami. Saul, moški, ki nima več svoje volje, je neprestano v gibanju. Tisto, čemur je priča oziroma kar se dogaja - prihod vlaka, natrpanega s prestrašenimi zaporniki, njihovo izstopanje, hrup, vpitje nacistov, slačenje, agonija, zaprtje plinske celice, kriki, pospravljanje oblek, nošenje trupel, zlaganje trupel v peči, čiščenje pepela ... rekonstruiramo predvsem prek zvokov in zabrisanega ozadja. Tako skoraj nikoli ne vidimo celotnega prizorišča.
Nemes pošastnega, z birokratsko natančnostjo sestavljenega procesa morije sploh ne postavi v prvi plan. Nasprotno - grozljivost te pedantne industrije smrti, ki je zahtevala učinkovito odstranitev na stotisoče mrtvih, zgosti v tako rekoč enem samem ujetniku, ki mora pri tem sodelovati. Ta ujetnik je slehernik, zaradi dela, ki ga je prisiljen opravljati, že davno oropan kakršnihkoli čustev. Njegov obraz ne izdaja ničesar. Delo opravlja mehanično. Tudi vse interakcije z drugimi liki so reducirane na minimum. Tu ni nobene karakterizacije ali študije likov, nobene preteklosti, nobenih malih zgodb. Tudi nobenega drugega konteksta ne. Je le slehernik, postavljen v deveto krog pekla.
S to izrazito redukcijo Nemes doseže dvoje: gledalcu brez sentimentalne dramatičnosti predstavi tako rekoč nepredstavljivo tragiko sonderkommandov in grozovito sprevrženo dejstvo, da je bila industrija genocida mogoča samo tako, da so jo pod prisilo poganjali natanko tisti, katerih uničenju je bila namenjena.
Film je časovno razpet na slaba dva dni, ko Saul med trupli zagleda truplo dečka. To seveda še zdaleč ni prvo truplo otroka, ki ga vidi. A v njem nekaj premakne, saj ga skuša, češ da je njegov sin, na vsak način rešiti sežiga v krematoriju in ga dostojno pokopati. Med sojetniki, ki ga dobronamerno prepričujejo, da sploh nima sina, nekateri pa mu pri skrivanju trupla tudi pomagajo, trmasto išče rabina. Celo, ko jim uspe pobegniti, pri uporu in pobegu sploh ni aktiven, ampak ga zanima samo, kako bi pokopal otroka. Na neki način znotraj skupine sojetnikov postaja čedalje večji tujec. Nemes ga označi že s priimkom - Ausländer.
Nenadna in trmasto vztrajna želja sredi popolnega pekla dostojno pokopati dečkovo truplo, ki se zdi povsem absurdna in iracionalna, je Saulov edini izhod, edino upanje, da lahko s to gesto reši sebe kot človeško bitje. Šele s svojo za sojetnike čedalje bolj čudaško tujostjo postaja spet pri sebi. Z odločitvijo, da bo odgovor na vprašanje, ali je šlo res za Saulovega sina ali ne, ostal brez odgovora, pa Nemes samo še podčrta temeljno humanistično sporočilo tega brezkompromisnega filma: dokler je posameznik, ki je prignan onstran vsega predstavljivega, onstran vsake humanosti, sposoben v sebi aktivirati človečnost, toliko časa je svet, v katerem živimo, morda še mogoče rešiti.
