26. Liffe: Ocenjujemo Supersvet

Gabi Kovanda (v glavni vlogi prepriča Ulrike Beimpold) je mati, poročena ženska, delavka v supermarketu in gospodinja. Z možem živita v brezhibno vzdrževanem avstrijskem mestecu Bruck. Film Supersvet avstrijskega režiserja Karla Markovicsa raziskuje, kaj je cena, ki jo ženska srednjih let plača za enolično življenjsko rutino.

Prvi del filma je namenjen predvsem ilustraciji Gabijinega sivega vsakdana. Zaposlena je v diskontu kot blagajničarka, nekajkrat tedensko hodi na aerobiko. Doma kuha, pere, lika za moža in odraslega sina. Starejša hčerka starše obišče ob koncih tedna. Gledalec se tako sprva sooči z duhamornostjo gospodinjskega dela, domačih nadlog, kot je nekakovostni pralni stroj z nepredvidljivimi pralnimi cikli. Vse Gabijino življenje je ponavljajoča in izčrpavajoča rutina. Odnosi v njeni družini so podobno nestimulativni, hladni in odtujeni.

V dolgočasnem kontekstu Gabijinega sveta se glavni junakinji začnejo dogajati čudne reči. Na delovnem mestu postane raztresena, doma začne zanemarjati gospodinjska opravila, ponoči ne more več spati, začne halucinirati, sliši glasove, s katerimi se spušča v razgrete razprave.

Nekega dne meni nič tebi nič zapusti svoje delovno mesto in se odpravi na sprehod, s katerega se ne vrne domov. Mož jo začne iskati, prepričan, da ima ljubimca. Ko jo najde, Gabi noče nazaj, ampak vztraja v sprehodih, na katerih se pogovarja s svojimi prividi. Njeni prisluhi in glasovi začnejo terjati vso njeno pozornost in angažma. Izkaže se, da komunicira s samim Bogom, ki pa ga ne čisla preveč. Z njim se bolj krega, nanj se jezi, v svojih delirijih mu celo privoščljivo reče, da si zasluži takšno bedno človeštvo, kot ga ima.

Poletna nevihta na koncu filma naznači delno katarzo glavne junakinje. Izčrpano Gabi mož najde v zavetju njenega avta in jo tokrat s pozornostjo omehča. Preden Gabi po večdnevni nespečnosti zaspi, moža vpraša, kako pogosto je bil v svojem življenju srečen ali kako sta se sprijaznila s tako malim koščkom sreče.

Supersvet si zastavi eksistencialni problem: kaj ima pridna, vestna mati, žena in delavka od tega, da živi po pravilih, da napravi vse, kar od nje družina in družba pričakuje. Kaj takšno življenje sploh prinaša, zakaj bi ga bilo vredno živeti.

Kvaliteta filma je v tem, da dokaj mračno premiso o brezmiselnosti človeške in še posebej ženske usode prikaže na duhovit, mestoma bizaren in absurden način. Njen psihični zlom ni prikazan kot ultimativna tragedija, ampak skoraj kot logični komični odgovor na enoličnost njenega vsakdanjika. Na ravni forme film odlikuje spolirana fotografija živih barv in urejenih okolij, v čemer lahko prepoznamo sugestijo, da za popolno kuliso predmestne idile živijo zelo zagrenjeni ljudje.

Supersvet lahko razumemo tudi kot film o staranju žensk, ki se nočejo sprijazniti s položajem gospodinj, ki imajo razvejan čustveni svet, ki jih zanemarjanje moža prizadene, ki potrebujejo nežnost svojih družin, ki niso in nočejo biti nevidne. Četudi bi bil film učinkovitejši, če bi bil nekoliko krajši, režiserju osnovno poanto o eksistencialnem nelagodju v idiličnem okolju uspe prenesti na gledljiv in nepatetičen način. Obenem lahkotnost obravnave ne odvzame teže avtentični človeški in ženski stiski.