Tiskane izdaje
Čisto nova zaveza
Polna skleda smeha – to je tisto, kar v komediji Čisto nova zaveza ponuja belgijski režiser in scenarist Jaco Van Dormael: zdaj dobro vemo, da Bog je. Ne, nima nikakršne dignitete, ampak je navaden kolerični primitivni prasec, oblečen v povaljano domačo haljo, ki v socialnem stanovanju v Bruslju tiranizira letargično Boginjo in hčero.
Sin je, izvemo, odšel, zbežal. Ko Ea, kot je hčeri ime, ugotovi, da oče iz užitka in dolgčasa seje nesrečo in zlo med tistimi, ki si jih je zamislil po svoji podobi, se odloči za kaznovanje, ki naj naredi, da bo gospod vsemogočni ostal brez moči oziroma nepomemben: ko Bog po nekaj steklenicah piva drema na kavču, vdre v njegov računalnik in naredi, da vsi ljudje na svetu z sms sporočilom do ure natančno izvedo za predvideni čas smrti.
To ima seveda zanimive posledice. Hkrati se Jezusova sestra za izboljšanje sveta odloči poiskati dodatnih šest apostolov, imena najde kar v očetovi pisarni, in gledalcem postreže z njihovo zgodbo. Tu so lepotica, ki ji je vlak odtrgal roko, avanturist, ki pusti pisarniško službo in raje sledi jati ptic, možakar, ki ne more pozabiti objekta prve poletne zaljubljenosti, trgovski potnik, ki ga fascinira ubijanje ljudi z ostrostrelsko puško, od moža zanemarjena dama (Catherine Deneuve), ki si v posteljo pripelje gorilo, in fantič, ki bi zadnje dneve pred smrtjo rad preživel kot punca.
Blasfemičnost, satiričnost? Prvega ni usodno veliko, drugega na pretek. Vizualno domiseln, igrivo sočen in kljub drastični norčavosti nežno optimističen, gledljiv film, krohotanje zagotovljeno.
Volčja druščina
Družina Angulo je s sedmimi otroki večji del svojega otroštva preživela v zaprtem stanovanju na Manhattnu. Njihov edini stik z resničnim življenjem so bili filmi, ki so jih imeli skupaj z domačimi video posnetki več tisoč. V pretresljivem ameriškem dokumentarcu režiserke Crystal Moselle poslušamo pripoved bistrih in nežnih dolgolasih sinov, ki so si bili prisiljeni izgraditi svoj svet za zidovi (poučevala jih je mama), saj je bil njihov oče prepričan, da bi jih zunanji svet, v tem primeru njujorške ulice, ugonobil.
Počasi eden za drugim prilezejo ven in začenja se soočanje z realnostjo. Poprej so šli namreč ven enkrat, največ dvakrat, eno leto celo nikoli. Vse jim je novo, vse drugače, od uličnega drevesnega nasada do obale in morja. Zagrenjeno se spominjajo ujetosti, očetu nekateri od njih ne bodo odpustili.
Režiserki je uspelo protagoniste ujeti v pravih trenutkih, ki jih je spretno nizala, tako da je imela zgodba rep in glavo. Občinstvo v Komuni se je na početje razigranih bratov večkrat odzvalo s smehom, kar je bila morda tudi želja režiserke, ki se je uspešno izognila patetiki ali moraliziranju ter spodbudila predvsem razmislek.
okumentarec pa je prekrivala tudi koprena skrivnostnosti in dajala slutiti, da se je za zaprtimi vrati dogajalo še marsikaj, o čemer (zdaj že odrasli) otroci niso želeli spregovoriti.
Zaklad
Leta 2007 je sklepno dejanje Liffa pripadlo romunskemu filmu Smo imeli revolucijo ali ne? Film je v Cannesu prejel nagrado za najboljši prvenec, posnel pa ga je takrat 32-letni Corneliu Porumboiu. Čez dve leti je njegov Policijski, pridevnik, film, v katerem se dobesedno na straneh slovarja romunskega jezika spopadeta policistov etični kredo in kazenski zakonik, v sekciji Poseben pogled odnesel domov še nagrado žirije.
Potem smo Porumboiuja, sicer odličnega opazovalca sodobne romunske družbe in njene polpretekle zgodovine pri nas malce izgubili izpred oči. Vrača se v velikem slogu, s še enim precizno minimalističnim filmom – Zaklad.
Vsebine je komajda za vzorec: sredi ustaljenega in mirnega življenja Costija, preprostega, predvsem pa ljubečega očeta, ki sinu rad prebira zgodbe o Robinu Hoodu, obišče sosed z zanimivo ponudbo. Na vrtu podeželske hiše njegovih staršev naj bi bil že desetletja zakopan zaklad, skrit pred takratnimi komunističnimi plenilci.
Če mu priskrbi detektor kovin in mu ga pomaga najti, si bosta najdeno razdelila. Sosedova zgodba je precej neverjetna, a Costija, ki svojo družino s težavo preživlja iz dneva v dan, ponudba vseeno premami. Na tej ekspoziciji Porumboiu izpelje še enega v vrsti humornih in lucidnih filmskih portretov-komentarjev sodobne romunske družbe in njenega odnosa do preteklosti, ki je obenem tako univerzalen, da ga je mogoče z lahkoto ponotranjiti.
Po drugi strani je Zaklad seveda metafora zamolčanih, globoko zakopanih zgodb, ki jih je polna vsaka družba. V njihovem izkopavanju je Porumboiu dejansko mojster, še večji pa je v poigravanju z gledalčevimi pričakovanji. Zato vas tudi nič ne pripravi na konec filma, ki je pravzaprav dejanski zaklad te perfekcionistično režirane bravure. Pa čeprav se skriva že v prvi sekvenci.
