26. Liffe: Pest, polna dolarjev – dovolj za film

Posvečeno: Hal Hartley. Na Liffu se bo odvrtelo osem filmov ameriškega neodvisneža.

Objavljeno
17. november 2015 17.55
Tina Lešničar
Tina Lešničar

Zgornji naslov je nekoliko zavajajoč in nima nič skupnega­ z Leonejevo mojstrovino, a pest dolarjev – natančneje, 384.000 zelencev, je dovolj, da posnameš­ neodvisni film. Tako trdi Hal Hartley, neodvisni filmar z nagrado v Cannesu, Američan z evropsko senzibilnostjo, celostni avtor z vizijo in nepopravljivi idealist.

Po enem letu obiskovanja umetniške akademije v Bostonu (za več semestrov njegovi starši niso imeli denarja) je ugotovil, da ga od vsega najbolj gane vizualna umetnost. O tem je razmišljal ves čas, ko je prodajal v trgovini na oddelku s filmsko tehniko. Potem se je vpisal na javni kolidž v Purchasu v državi New York in risal, bral, igral kitaro, skladal, bral, pisal, snemal, montiral, režiral, bral ... Zlagoma se je začel okoli njega risati fiktivni svet.

Univerzum posameznikov z vsemi njihovimi deviantnostmi, kapricami, željami, malimi zmagami, velikimi porazi, hrepenenjem, tragiko, komiko, bizarnostjo in upanjem. Svet povprečnih ameriških družin, fatalističnih nosečih srednješolk, zaščitniških očetov, ki hčeram ne dovolijo vpisa na Harvard, ker jih bo to preveč stalo, zapitih mater, ki spijo s fanti svojih hčera, biv­ših zapornikov, ki so bili nekoč mehaniki, hišnikov, ki so bodoči zaporniki, s poezijo navdihnjenih smetarjev, liberalnih duhovnikov, morilcev mehkega srca, skrivnostnih vzhodnoevropejk, fatalnih Azijk, naivnih Američank, ljubiteljskih kitaristov in v ljubezni razo­čaranih šerifov.

Svoje (anti)junake je postavil na obrobje velikih mest, v newyorške soseske in jim vsadil svetobolje ter aspiracijo po odkrivanju širnega, velikega, neznanega. Sam jih je gledal skozi prizmo spreminjajoče se Amerike, izgubljene generacije, vedno večjega vpliva interneta, stanja kulture v državi, predvsem pa je antropološko seciral sodobne družinske in ljubezenske odnose.

Njegovi filmi govorijo o preživetju, veri, upanju, zaupanju in ljubezni, ali bolje, njihovih nasprotjih, oziroma kot pravi Bill McCabe (Robert Burke) v Preprostih ljudeh (1992): »Stvari, kot so pustolovščine in romance, ne obstajajo. Obstajajo samo težave in poželenje. In smešno pri vsem skupaj je, da ko si nekaj želiš, takoj zaideš v težave. In ko si v težavah, si ne želiš ­ničesar več.«

Izobilje dialogov in redukcija ekspresivnosti

Tako kot so se v glavi Hala Hartley­ja izoblikovali filmski liki, so se okoli njega začeli zbirati ljudje, ki jih je njegov svet zanimal. Za kamero je nastajala mala skupnost stalnih sodelavcev, od producenta Teda Hopa, direktorja fotografije Michaela Spillerja in četice igralcev, vključno s pokojno Adrienne Shelly, Martinom Donovanom, Thomasom Jayem Ryanom, Jamesom Urbaniakom, Parker Posey, Karen Sillas in romunsko fatalko Elino Löwensohn. Manjkala nista niti bodoči zvezdi tv-serije Sopranovi Edie Falco in Michael ­Imperioli.

Ob konsekventnem gledanju filmov Hala Hartleyja (kar ponuja letošnja Liffova retrospektiva) imamo občutek, da se srečujemo s starimi prijatelji, ki so mu v dobrem in slabem prisegli zvestobo. Hartley je svoj svet zgradil na zaupanju. Čeprav mu, ko je snemal svoj drugi celovečerec Zaupanje (Trust, 1990), v resnici ni zaupal skoraj nihče od igralcev.

»Ni mi bilo jasno, kaj hoče od mene, ko mi govori, naj se čim manj premikam in naj ne igram,« je priznal Martin Donovan, »vse, kar je hotel, je bilo v nasprotju s tem, kar sem hotel sam oziroma kar sicer delamo igralci – igramo, izražamo čustva ... Počutil sem se izredno neprijetno, kar je med snemanjem ustvarjalo neko napetost, a se je na koncu pokazalo za produktivno, saj se je vse to izrazilo v samem liku.«

Hartley je begal svoje igralce s čudaškimi navodili, naj ne kažejo čustev in naj govorijo drug čez drugega ali pa brezizrazno zrejo nekam v daljavo, čeprav je bil v scenariju napisan nadvse doživet ali čustven dialog. A on je mislil na druge stvari. Zanimalo ga je samo to, da se bosta melodija in ritem dialogov ujemala z ritmom mizanscene oziroma fizične (ne)aktivnosti in ekspresivne zadržanosti igralcev.

A v tej stilizirani pasivnosti, otopelosti in nezainteresiranosti sta se zrcalili tesnobnost tedanjega časa in fragilna eksistenca njegovih (anti)junakov. Igralce je zaklenil v nekakšno brezčutno lupino, jim reduciral gibanje in mimiko, a jim v tej rigidni mizansceni – ko je likom zmanjkalo dovtipov – namenil tudi antologijske plesne prizore na glasbo Sonic Youth, ki bi se brez lažne skromnosti lahko kosali s kultnim twistom Mie in Vincenta v Tarantinovem Šundu.

A motor njegovih filmov so dialogi. Odrezavi, pragmatično filozofski, družbenokritični, poduhovljeni. In ravno ko postanejo z zdrdranimi referencami in citati nekoliko preveč intelektualistični, Hartley prepoji sceno s humorjem, situacijskim gagom – recimo prizorom tekmovanja v pitju viskija in džina –, s čimer hočeta Marijina mati in Bill v filmu Zaupanje dokazati, kdo si bolj zasluži Marijino ljubezen. Vmes zapadeta v čustveno in iskreno debato o družinskih odnosih.

Henry, Fay in Ned

Opus Hala Hartleyja se od prvega kratkega do zadnjega celovečernega filma zdi dobro premišljena in homogena celota. Delo sistematičnega konceptualista. V filmih mrgoli referenc in na videz redundantnih navedkov, ki pa so v resnici vez med njegovimi junaki in zgodbami. Tako zadnji stavek v Neverjetni resnici (1989) »Nikomur ne zaupam« tako rekoč napove Hartleyjev naslednji film Zaupanje.

In stavek »Odflirtala je v lastno smrt«, ki ga Audrey mimogrede izreče v Neverjetni resnici, dobi popolnoma nov pomen v visoko stiliziranem triptihu Flirt (1995), v katerem spogledovanje junake skoraj stane glave (v moralni poduk jo odnesejo zgolj z iznakaženim obrazom). V tem filmu se zgodba v premišljenem ritmu, z istimi dialogi, a drugimi igralci, vsakič na novo in malce drugače odvije v treh mestih, New Yorku, Berlinu in Tokiu.

Iz Hartleyjevega univerzuma so zlagoma izstopili trije liki, ki jim je nato posvetil trilogijo. Svojo sago o družini Grim, v katero je ujel vso tragiko in komiko ameriških družinskih razmerij, je primerjal s svojo malo neodvisno Vojno zvezd. Začel je s Henryjem Foolom (1997), hišnikom, obsojenim pedofilom in neizdanim pisateljem, ki najprej izjavi »Vsake toliko časa moraš narediti nekaj, zaradi česar te bo kasneje sram«, potem pa poonegavi mamo in sestro svojega najboljšega prijatelja Simona Grima. Ameriško kulturo si obupno želi transformirati skozi poezijo, a to na koncu uspe Simonu (in to s pomočjo interneta, ki ravno dobiva pravi zagon).

Da nič ni tako, kot se zdi, se izkaže devet let pozneje, ko Hartley nadaljuje Henryjevo zgodbo v drugem delu, v katerem nameni glavno vlogo Simonovi sestri in Henryjevi ženi – Fay Grim. Ustvari zanj do tedaj netipično metažanrsko politično dramo, ki so jo aktualnosti novega tisočletja naphale z zagonetnimi dialogi, suspenzom in dramo. Po New Yorku, Parizu in Istanbulu se podijo džihadisti in agenti Cie, zvežčiči z izpovedmi Henryja Foola pa so postali najbolj iskani dokument mednarodnih političnih tajnih služb. A še vedno je to predvsem zgodba o osebnostni rasti in razvoju človeka, ki je potisnjen v nepredvidene in tuje mu situacije.

Hartley postane spet nekoliko bolj introspektiven v tretjem delu, v katerem osvetli še življenje sina Henryja in Fay – Ned Rifle. Sredstva za ta film je zbral prek crowd­fundinga na kickstarterju, kjer je zaprosil za 384.000 dolarjev – magično število, kot je rekel sam. »Vznemirljivo je, če moraš nekaj ustvariti iz nič ali pa z okrnjenimi sredstvi,« je izjavil. Zaupanje v projekt je izkazalo 1789 ljudi, ki so mu namenili še dobrih 11.000 dolarjev za povrhu.

Hal Hartley ostaja eden redkih neodvisnežev, ki ni nikoli izdal ali prodal svoje umetniške svobode, nadzora nad stvaritvijo in avtorske pozicije. Res je, da zaradi svoje avtorske poetike nikoli ni trdovratno fetišiziral stare filmske tehnologije in je z veseljem pričakal digitalno dobo ter takoj, ko je bilo mogoče, odprl svoj lastni internetni tv-kanal za nalaganje in direktno predvajanje svojih filmov halhartley.com.