Litva, Latvia in Estonia so bile dolgo pod okupacijo Sovjetske zveze. So ti spomini še živi med ljudmi?
Rojena sem leta 1983, tako da sem otrok socializma in se teh časov dobro spominjam. Kot recimo, da smo vsi imeli doma enake stvari, si pripovedovali iste šale in imeli iste strahove. Moji mlajši bratje in sestre pa so se rodili v samostojni republiki in si vse zvedeli le iz pripovedovanja in iz knjig.
Prav nenavaden je ta kontrast, kakor so tudi nazori ljudi, ki so živeli v socializmu precej drugačni od tistih, ki so se rodili kasneje. Tako je tudi v isti družini.
Ste imeli takrat kakšne težave?
Moj oče je bil eden od 40 kulturnih intelektualcev, ki so podpisali pod javno pismo, s katerim so se obrnili za pomoč v tujino in opomnili na kršenje človekovih pravic v domovini. Pozneje so ga nadzorovali in zasliševali na policijski postaji.
Vse tri države imajo tudi muzeje o sovjetski okupaciji. Kakšen pa je odnos do socializma? Se socializem še vedno povezuje s Sovjetsko zvezo?
Ne. V Estoniji imamo socialistične stranke, za katere voli precej ljudi. Socializma ne povezujemo močno s sovjetsko različico komunizma. Čeprav imata precej skupnih idej ...
Tako kot nacistični Nemci v Sloveniji so sovjetski Rusi deportirali na tisoče ljudi samo zato, ker so bili druge nacionalnosti. Kako velika nacionalna travma je to v Estoniji?
Vsaka estonska družina ima nekoga, ki so ga deportirali, tako da je to res del našega skupnega zgodovinskega spomina. To pa še vedno otežuje odnose med Rusi in Estonci v Estoniji. Rusi večinoma zanikajo te dogodke, ki med Estonci veljajo za naklepni genocid, oziroma pravijo, da je bilo tako prav. Tega seveda ne menijo vsi Rusi, saj jih je kar nekaj tistih, ki razmišljajo bolj kritično. So pa nekateri vzhodni deli Estonije, kot da bi bila Rusija. Ne bi bilo nobenega problema, če bi sprejeli dejstvo, da je to sedaj Estonija.
Film V vojnem vrtincu je eden najbolj drugačnih na tem festivalu. Kako je prišlo do tega, da ste sodelovali pri njem?
Režiser Martti Helde, ki je mlajši od mene, je pristopil k meni v kavarni, ker je bil prepričan, da povsem ustrezam vlogi mlade estonske intelektualke. Ni bilo namreč nobene avdicije za to vlogo. Pristopil je in me vprašal, če bi igrala v tem filmu. Verjetno zato ker imam tak suhljat obraz, ki bi bil primeren za tiste čase in za sibirsko okolje. (Smeh.)
Le nekaj kratkih delov filma igrate, večino pa so vsi igralci povsem pri miru. To gotovo ni bilo lahko?
Res je bilo težko ves čas mirovati. Ko smo snemali tiste dele filma, kjer smo igrali, se mi je zdelo vse tako lahko. Pri mirovanju pa moraš biti veliko bolj zbran, saj so bili posnetki zelo dolgi in scene, v kateri je mirovalo toliko ljudi, zelo zahtevne in velike.
Najtežje je bilo ne pomežikniti. Na koncu sem pa odkrila manjšo ukano, in sicer če sem si vstavila leče, je bilo precej lažje ne pomežikniti, ker so varovale moje oči pred vetrom.
Kako so pa drugi sprejeli tak način snemanja filma, stanje v dramatičnih položajih?
To je bil velik izziv za vse nastopajoče, saj je bilo tako zelo drugačno od vsega kar smo delali do takrat. Videla sem nekaj poskusnih posnetkov, tako da potem nisem več bila presenečena nad pričakovanjem režiserja, da nastopim v filmu, tako da skorajda ne igram.
Ta njegov pristop se mi je zdel res zanimiv. Nisem pa si milila, da bo iz tega nastal celovečerec. Sprva je bilo namreč mišljeno, da bo posnel le kratek film. V treh letih in pol pa se je film razvijal, denar je prišel in pošel.
Je bilo za vas težko ne igrati?
Težko je bilo ohranjati izraz obraza, ne da bi zgubil smisel in namen. Čeprav je to zgodba o trpljenju, seveda ne moreš imeti vedno isti izraz. Tako sem pogosto menjavala izraz na obrazu, vendar je bilo treba vsakič najti pravi odtenek.
Kako je na film reagiralo estonsko občinstvo?
Film je pritegnil zelo veliko pozornosti, kar nas je precej presenetilo. Nismo vedeli, kako se bo občinstvo odzvalo. Presenetilo nas je, da je tako zelo globoko ganil gledalce. Mnogi so rekli, da jih je film kar vsrkal in da so o njemu še dolgo razmišljali. Odziv je bil praviloma zelo pozitiven.
Glasba je tudi pomebno sporočala in ustvarjala ozračje v tem filmu.
Da, napisal jo je mlad estonski skladatelj Pärt Uusberg.
Je imel film mogoče katarzičen učinek za estonsko družbo?
Ljudje so ga vzeli kot neko nujo, kot nekaj, ker je bilo treba narediti. Ta zgodba je bila že povedana v enem estonskem filmu starješega datuma, vendar ne tako prepričljivo. V bistvu je to dolgo v naši družbi veljalo za nek tabu in ljudej se niso radi pogovarjali o tem.
V kakšnem stanju je trenutno estonska kinematografija?
V vse boljši (Smeh.) V Estoniji se snema vse več filmov, država vse bolj podpira domače filmsko ustvarjanje. Tudi režiserji postajajo vse bolj izkušeni, tako da upam, da se res vse izboljšuje.
Kako naj majhne kinematografije dosežejo večjo pozornost med prevladujočimi anglo-ameriškimi visokoprodukcijskimi filmi?
Menim, da ima pri tem precejšno vlogo sreča, kakor tudi to, kako izvirna je tvoja ideja, kako imaš razdelan načrt s svojim filmom. Glavno namen dobrega filma pa je še vedno, da gane ljudi, da se jih dotakne.
Taki filmi se predvajajo predvsem na filmskih festivalih?
Ni nujno. Film V vojnem vrtincu je bil v redni filmski distribuciji v Franciji in na Norveškem. V Franciji si ga je ogledalo precejšnje število ljudi in večinoma jim je bil všeč. Verjetno zato, ker ima film neko čistost, ki jo francosko filmsko občinstvo ima rado.