Tiskane izdaje
Kanadčan, italijanskih korenin Simone Rapisarda Casanova v filmskem svetu nikakor ni novinec. Rojen na Siciliji, je najprej delal kot inženir informatike in fotograf, potem pa je ljubezni do filma sledil v Kanado, kjer je končal študij filmske produkcije na Univerzi York v Torontu, kjer zadnje leto tudi poučuje. Dokumentarce snema že dobrih 13 let. Leta 2011 je posnel prvi celovečerni dokumentarni film El árbol de las fresas - etnološko filmsko poemo o življenju v odročni ribiški vasici na Kubi, ki mu jo je uspelo zaobjeti še preden jo je iz obličja zemlje izbrisal hurikan.
Filme snema sam. Pravi, da je zaradi takega »amaterizma« njegovo delo lažje. S svojimi protagonisti tako najlažje vzpostavi potrebno intimo, da se navadijo na kamero in mu začnejo zaupati. Poleg tega mu za vratom ne visijo producenti z urniki in omejitvami ter ostali sodelavci, od katerih dobro opravljenega dela bi utegnil biti odvisen.
Ta metodologija se precej jasno odrazi v filmu Stvarjenje smisla, kjer se Rapisarda Casanova svoje študije lokalnih prebivalcev spet loti z antropološko vztrajnostjo in doslednostjo. Pri tkanju prizorov iz vsakdanjega življenja s konotacijami na preteklost in prihodnost avtor sam izpostavi vpliv Jorgeja Luisa Borgesa in njegove ideje, ki jo je argentinski pisatelj izrazil v kratki zgodbi Alef, in sicer da obstaja točka v prostoru, ki zajema vse obstoječe točke, tudi samo sebe.
Za Rapisardo Casanovo, ki je so ga po tem filmu na festivalu v Locarnu razglasili za novega režiserja v vzponu, je ta točka osamljena kmetija nekje visoko v toskanskih Apeninih, kjer za z meglicami objetimi gorami in na skritih poteh v gostih gozdovih, še vedno živijo zgodbe o partizanih in Nemcih. Spomin na težke čase, ko je v tem delu severne Italije, znanemu pod imenom gotska ali zelena linija, v zadnjih izdihljajih druge svetovne vojne potekala zavezniška defenziva proti nemški okupaciji, ohranja Pacifico Pieruccioni. Preprost in dobrodušen pastir znanje deli s svojimi gosti, naključnimi turisti, alpinisti, šolarji na ekskurziji, nadebudnimi študenti in filmskimi entuziasti, ki si po njegovih anekdotah želijo rekonstruirati nekdanje (po)boje.
Tako oživljeno preteklost v pastirjevem umirjenem in spokojnem tukaj in zdaj, po radiu nasilno perforira še neka druga realnost - farsa italijanskega političnega dogajanja. Prihodnost in novo upanje pa zanj prinaša kupec njegove zemlje - ki je, kako ironično, Nemec. V tej samoti, a ne osamljenosti, se med dialogi pletejo pomisleki o smislu, ki nastaja nekje vmes.
