Tiskane izdaje
Jaz, Daniel Blake
(I, Daniel Blake)
režija Ken Loach
Velika Britanija, Francija, Belgija 2016
Celo življenje pošteno in zavzeto delate, plačujete davke in nikomur niste ničesar dolžni. Potem pa vas zmelje bolezen in čeprav dobro okrevate, vam zdravniki še ne dovolijo nazaj na delo. Ostanete brez dohodkov in prvič v življenju potrebujete pomoč države. Nimate izbire.
Država vas pričaka s scela brezdušno birokracijo. Z naravnost bedastimi in povsem neživljenjskimi vprašalniki, pravilniki, postopki, čakalnimi vrstami in telefonskimi linijami, na katerih lahko preživite ure in ure brez odziva z druge strani. Sistem je premeteno sestavljen tako, da nimate niti najmanjše možnosti, da bi prišli do pravice, do katere ste brez dvoma upravičeni.
Foto: Promocijsko gradivo
Ne le to, institucionalizirana birokracija ne zmelje samo vas, ampak tudi tiste, ki jo morajo izvajati – v svojih vrstah ne prenaša empatičnih ljudi, ki bi vam dejansko želeli pomagati, ampak proizvaja nadute birokrate, katerih mentaliteta je strašljivo zamejena s postopki, ki niso namenjeni ničemur drugemu kot vzdrževanju te birokracije same. Kafka ji ne seže do gležnjev.
Oster in neprizanesljiv portret britanskega sistema socialnih pomoči, naphanega z neverjetnimi absurdi, je Kenu Loachu, enemu najplodovitejših in velikokrat nagrajevanih britanskih režiserjev, po Vetru, ki trese ječmen (2006) letos prinesel drugo, povsem upravičeno zlato palmo.
Njegov znani naturalizem in kritična obravnava družbenih anomalij morda še nikoli nista bila tako bridka, naravnost osupla, kot v tem filmu, ki mu sicer ne manjka humorja, predvsem pa čustvene topline, spletene med ljudmi, ki se znajdejo na nikogaršnjem ozemlju.
Mali slehernik, predstavnik sodobnega proletariata, ki ga država, namesto da bi mu pomagala, oropa vsega dostojanstva, je tako izjemno lucidna prispodoba vse bolj prevladujoče družbene mentalitete, ki ljudi z eksistencialnega roba obravnava kot lenuhe in zajedalce družbe, v njih ni sposobna prepoznati enkratnih individualnih usod, predvsem pa je ostala brez temeljnega občutka za humanost.
Loachu skratka tudi tokrat uspe, da izpostavi avtentičen detajl življenja nekega posameznika, ga postavi v realen kontekst in pusti, da posledice govorijo same zase. Filmu bi bilo lahko naslov tudi Kako učinkovito demontirati socialno državo. Pa naj stane, kolikor hoče.
Neznanka
(La fille inconnue)
režija Luc in Jean-Pierre Dardenne
Belgija, Francija 2016
Trdi socialni realizem, postindustrijska in propadajoča mesta, socialna degradacija, brezperspektivna prihodnost in vse bolj vrednostno razrušena morala družbe, v katero so ujeti preprosti filmski liki s svojimi intimnimi zgodbami, je zaščitna znamka filmov močno nagrajevanih belgijskih bratov Dardenne. Evropski kinematografiji zadnjih trideset let sta gotovo dala enega najbolj avtorskih pečatov.
Svoje protagoniste večinoma ne opazujeta skozi psihološka očala. Natančneje, psihološka introspekcija je pri njima bolj kot ne v drugem planu. Močneje od tega pogleda ju namreč zanima moralna perspektiva posameznikov, ki jih postavita pred preizkušnje.
Foto: Promocijsko gradivo
Tako tudi v Neznanki. Mlada, a že izkušena in predana zdravnica Jenny, v zasebni ordinaciji, ki jo obiskuje rasno mešano lokalno prebivalstvo, nadomešča težko bolnega zdravnika, ki ima namen ordinacijo zapreti, obenem pa bdi nad še zelenim pripravnikom, študentom medicine. »Dober zdravnik mora kontrolirati svoja čustva,« mu pokroviteljsko svetuje. Čaka jo služba v ugledni zasebni kliniki.
Ko nekega večera konča svoj delavnik, se ne odzove na zvonec. A že naslednji dan izve, da so v bližini našli truplo neznane ženske, afriške priseljenke. Kmalu se izkaže, da je bila ona tista, ki je pozvonila, očitno bežeča pred nevarnostjo.
Jenny se počuti krivo, ob tem pa se ne more sprijazniti z dejstvom, da bodo žensko pokopali kot neznano osebo. Zato začne na lastno pest raziskovati njeno identiteto, kar jo zapelje v temačne mestne predele, čustva, ki naj bi jih kot zdravnica skrbno ločevala od težav svojih pacientov, pa vse bolj usmerjajo njena dejanja. Še zlasti pa se odrazijo v njeni odločitvi, da se odpove uspešni karierni prihodnosti, ter prevzame zapirajočo ordinacijo. Z njo pa skrb za paciente, ki ne potrebujejo le zdravniške oskrbe, ampak tudi čustveno oporo.
Kot že tolikokrat, brata Dardenne ne razpravljata o psiholoških vzrokih posameznikovih dejanj. Njuna premisa ne bi mogla biti bolj preprosta: stavita na človekov temeljni občutek za prav in ne prav, potem pa ga prizanesljivo in brez komentarja opazujeta skozi umirjeno pripoved in odtenke suspenza.
Z druge strani
(S one strane)
režija Zrinko Ogresta
Hrvaška, Srbija 2016
Skorajda absolutni zmagovalec letošnjega puljskega festivala (film, režija, scenarij, igra ...) je intrigantna ter čustveno in psihološko kompleksna upodobitev tabuiziranega ali pa vsaj redko kdaj, če sploh kdaj postavljenega vprašanja, koliko ljubezni lahko ostane kljub temu, da jo je pretrgalo povsem nesprejemljivo dejanje enega od partnerjev. To vprašanje Ogresta razpne na ozadje hrvaške domovinske vojne.
Foto: Promocijsko gradivo
Vesna je žena vojnega zločinca Žarka, ki je pristal v haaškem zaporu. Kot samska patronažna sestra, danes že babica z odraslima otrokoma, živi sivo povprečno življenje sredi Zagreba. Vanj se je iz Bosne s še majhnima otrokoma, da bi družino obvarovala pred maščevanjem, preselila pred dvajsetimi leti. Zdi se, da je mračne spomine pustila za sabo, pa čeprav se ti prav zdaj, ko skuša sveže diplomirana hči najti službo, pri tem pa jo ovira priimek, vsiljivo vračajo.
Nekega dne jo preseneti telefonski klic. Na drugi strani je Žarko, zdaj izpuščen iz zapora, za katerega je bila prepričana, da zanj ne bo slišala nikoli več. Kljub odločnemu nasprotovanju obeh otrok, ki z očetom zločincem nočeta imeti nikakršnega stika, se z njim vse pogosteje spušča v telefonske pogovore.
Ti odpirajo eno rano in spomin za drugim, kar sproži vse močnejšo Vesnino empatijo do osamljenega in obžalujočega Žarka, ki sedaj živi v Beogradu. Med njima se vse intenzivneje okrevajo nekdanja čustva in Vesna pride do točke, ko je Žarka pripravljena obiskati.
Njeno nelagodje spričo nenadnih občutkov, ki jih ves čas občuti tudi kot sram, kulminira v trenutku, ko se ji Žarko intimno izpove, potem pa se na njene klice ne odzove več. Jasno je, da je Vesnina odrinjena ljubezen do Žarka spet vzklila. Kazen zanjo pa je strašanska: glas in besede, zaradi katerih sta njeno sovraštvo in gnus do moža postajala vse tanjša, sploh ni bil Žarkov glas ...
Ta scela grozljiva prevara je klofuta tudi za gledalca. A ne, ker bi ga želel Ogresta, potem ko ga je pripeljal do popolne simpatije z Vesno, spraviti nazaj k razumu. Ampak ker bi ga želel spomniti, kot je to lucidno izpovedal že Blaise Pascala, da ima srce svoje razloge, ki jih razum ne razume. Provokativna in učinkovita učna ura iz anatomije srca.
Služkinja
(Ah-ga-ssi)
režija Park Chan-wook
Južna Koreja 2016
Eden osrednjih režiserjev južnokorejskega filma zadnjega desetletja in pol, ki je znan po slogovno izpiljenih filmih, nasilju, temah maščevanja, pa tudi bolj kot ne črnemu humorju, je tokrat vzel za predlogo roman Sarah Waters Fingersmith (v slovenskem prevodu Alenke Ropret je izšel pod naslovom Žeparka). Okolje viktorijanske Anglije je prenesel v trideseta leta 20. stoletja, v obdobje japonske okupacije Koreje in ga oblekel v erotični psihološki triler.
Foto: Promocijsko gradivo
V ospredju je japonska dedinja Hideko, ki živi na velikem posestvu, odrezanem od sveta, in je povsem prepuščena svojemu diaboličnemu, perverznemu in s knjigami obsedenemu stricu. Do njene dediščine pa bi poleg strica rad prišel tudi zapeljivi slepar, ki se izdaja za japonskega grofa.
V hišo mu za Hidekojino osebno služkinjo uspe spraviti malce naivno žeparko Sookee, katere naloga naj bi bila dedinjo podpihovati v njeni zaljubljenosti do grofa. Ta sicer namerava po uspešni poroki Hideko preprosto spraviti v norišnico in se tako polastiti vsega njenega bogastva.
Sredi scela patriarhalnega sveta, ki ga vsak na svoj način poosebljata stric in sleparski grof, pa se med ženskama prebudi silovita erotična naklonjenost, ki bo moškim povsem premešala načrte.
Park tudi tokrat izdela ambiciozno scensko in kostumsko produkcijo, vizualno razkošno človeško dramo o zapeljevanju, izdajstvu in maščevanju, ki jo nevsiljivo, a opazno podloži s socialnim okvirjem in nekaj prebujajočega se feminizma, zavrti pa okoli erotičnih prizorov, kjer mu ne zmanjka drznosti in poguma.
