Tiskane izdaje
Rdeča želva
V tekmovalnem programu, tradicionalnih Perspektivah, je Rdeča želva, celovečerni animirani prvenec oskarjevca Michaëla Dudoka de Wita. Med preostalimi v konkurenci je tudi prvenec newyorškega režiserja in scenarista Michaela O'Sheaa Preobrazba.
Rdeča želva je lirična zgodba o brodolomcu brez dialogov. Foto: Promocijsko gradivo
Poleg izrazite vizualnosti je posebnost filma, da je brez dialogov. Vizualnost je zanimiv preplet vzhodnjaških in zahodnih slikovnih vplivov. Ta film je tudi prva mednarodna koprodukcija japonskega studia animiranih filmov Gibli, ki slovi predvsem po animejih, prepoznavnih celovečernih japonskih risankah.
Zgodba filma je pravzaprav preprosta in na trenutke fantazijska, vseskozi pa lirična, v njej je čustveno dojemanje filmskega dogajanja ustvarjeno zgolj z risbo, kadri in glasbo. Mlad moški se po brodolomu reši na tropski otok, ki ga naseljujejo želve, raki in ptice. Na tem na videz rajskem otoku je tudi pitna voda. Ko poskusi zapustiti otok na splavu iz bambusovih palic, mu nekaj podre splav, takoj ko odrine od obale. Po nekaj poskusih ugotovi, da je to velika rdeča želva. Sprašuje se, zakaj mu ne dovoli oditi.
Ko jo na obali ubije, se želva spremeni v lepo mladenko. Počasi se zbližata in začneta živeti skupaj. Dobita sina, ki odrašča v naravi in rad plava z velikimi želvami. Film spremlja vse njihovo življenje, ki zajema tudi naravno katastrofo v obliki cunamija, odhod njunega otroka, staranje para in na koncu možakarjevo smrt. Nato se njegova življenjska sopotnica spet spremeni v veliko rdečo želvo. »Film pripoveduje zgodbo linearno in krožno.
Uporablja čas za podajanje njegove odsotnosti, tako kot glasba lahko poudari tišino. Prav tako govori o resničnosti smrti. Človekova težnja je kljubovati smrti, se je bati in se ji upirati, kar je zdravo in naravno. Vendar lahko hkrati intuitivno spoznamo prelepo dejstvo, da smo čisto življenje in nam ni treba nasprotovati smrti. Upam, da film izraža to občutje,« je povedal režiser.
Film Rdeča želva je nastal na pobudo soustanovitelja studia Gibli, znamenitega režiserja, producenta in risarja Hajaoja Mijazakija. Ta je, ko je videl animirani film Oče in hči, prek nemških koproducentov navezal stike z Michaëlom Dudokom de Witom.
Preobrazba
»Se veseliš poletja, boš s prijatelji?« »Ne, nimam prijateljev!« reče svetovalki socialnega skrbstva čudaško nezgovoren, na prvi pogled na več načinov zakompleksan temnopolti najstnik. Živi s starejšim bratom, upokojenim vojakom, ki večino časa preživi pred televizorjem, v stanovanju v revnem predelu Long Islanda, v Queensu v New Yorku. Svetovalka je pri njem zaradi njegove zgodovine izživljanja nad živalmi.
A to je le ogrevanje. Pod kafkovskim naslovom se skriva umirjena portretna študija najstnika in hkrati sodobna vampirska zgodba, saj je osiroteli Milo v želji po potešitvi svoje krvopivske sle med drugim pripravljen preživeti noč v Centralnem parku, da bi našel svojo naslednjo žrtev.
V Brooklynu rojeni režiser Michael O'Shea, ki se je po diplomi na Državni univerzi v New Yorku preživljal kot varnostnik, voznik taksija in serviser računalnikov, a nikakor ni opustil svoje strasti do filma in je ves čas pisal scenarije, je bil v Cannesu veliko presenečenje: z nizkoproračunskim režiserskim in scenarističnim prvencem se je gladko in povsem nepričakovano uvrstil v uradni tekmovalni izbor enega najpomembnejših filmskih festivalov na svetu.
Preobrazba je portretna študija najstnika in hkrati sodobna vampirska zgodba. Foto: Promocijsko gradivo
Tam je na tiskovni konferenci po projekciji namesto o finesah vizije režijskega posla mirno, a z nasmehom, govoril o tem, da je hudo, če nimaš ne časa ne denarja za snemanje, in da je težko, če te neustavljivo privlači umetnostna forma, za katero potrebuješ milijon dolarjev, da sploh kaj pokažeš.
Štirinajstletnik Milo, iz katerega se norčujejo in so do njega ves čas nasilni vsi v revni soseski in tudi v šoli, doživlja nenehno nadlegovanje, svoj dolgčas in mučno obstranskost pa zapolnjuje z gledanjem vampirskih filmov z videokaset. Tudi ko se zbliža z malo starejšo najstnico iz soseske, jo na prvi zmenek odpelje na ogled filma Nosferatu.
O'Shea je ustvaril zasanjano, počasno grozljivko, v kateri ni nič nadnaravnega, tako da se zdijo umori in pitje krvi pravzaprav le spremljevalni efekt travmatične zgodbe o najstnikovem žalovanju za starši, brezciljnosti in izgubljenosti, ne nazadnje celo o socialni stiski najnižjih slojev, ki živijo lučaj od bogatega Manhattna.
Dolgi kadri z najstnikom, ki mora vsak mesec dobiti svojo dozo krvi in je v resnici množični morilec, sporočajo, kot je namignil režiser, da je smisel grozljivega, kar so vampirji nekdaj folklorno bili (in so jih tako tudi prikazali najrazličnejši režiserji), le v tem, da nam pove preprosto resnico o smrti: umiranje je nekaj dobrega, sprejemljivega, vampir nam pomaga laže sprejeti dejstvo, da je smrt del življenja.
Ubijanje in pitje krvi sta v Preobrazbi zgolj orodje za nadzor smrti. O'Sheaevemu izdelku bi gledalec lahko očital le to, da vsebina ne ustreza naslovu: ni namreč videti, da bi se mladi vampir kaj spreminjal, bolj se zdi, da bo ostal pri svojem rednem glažku rdečega.
