28. LIFFE: »Festival je priložnost, da se človek vrže v neznano«

Nocoj se začenja festival Liffe,­ ki ga že enajsto leto vodi Simon­ Popek, vsekakor eden tistih, ki imajo najboljši pregled nad svetovno kinematografijo.­ V pogovoru je spregovoril­ o programskih eksotikah Liffa­ in problemih sodobnega Hollywooda.

Festival odpirate s filmom Pokliči me po svojem imenu. Zakaj ste ga izbrali za odprtje?

To je eden lepših filmov, ki zelo čustveno in ganljivo obdela temo spolnega prebujanja. Zgodba govori o gejevskem razmerju, v ospredju filma pa ni le homoseksualna vez, ampak tudi generacijski prepad med ljubimcema. Luca Guadagnino je režiser namigovanja. Posnel je zelo italijanski film, okusno režiran – postal bo ­mainstream klasika.

Liffe vodite že enajsto leto in imate zelo dober pregled nad filmsko sceno, obiskujete velike, manjše festivale … So bile v tem obdobju po vašem opazne kakšne spremembe v svetovni ­kinematografiji?

Art film je vedno ogledalo časa. Tudi Hollywood to poskuša biti, čeprav vse manj. So pa letos na Liffu kar trije mainstream hollywoodski filmi, med temi dva govorita o Trumpovi Ameriki, čeprav se dogajata pred pol stoletja: Clooney­jevo Pokvarjeno predmestje in del Torova Oblika vode. Trije plakati pred mestom Martina McDonagha obravnava rasizem in policijsko nasilje … Begunska ­problematika se je v zadnjem času izpela. Ai Weiwei je letos v Benetkah sicer pogreval to temo v dokumentarcu, ampak v tej produkciji je malo reči, ki ganejo – to so tehnično kompetentno zrežirani filmi brez emotivnega presežka.

So preveč didaktični?

Največji avtorji vedno počakajo, da mine val najbolj didaktičnih in moralističnih filmov, ki hočejo biti zelo aktualni, potem pa s časovne distance posnamejo svoj pogled na pomemben dogodek.

Na Liffu smo vselej zaznali nova žarišča filmske umetnosti: tako je bilo z romunskim filmom pa nemškim ... Kje so danes točke filmskega prebujanja?

Romuni so še vedno močni. Lani je bil v fokusu romunski film. Islandski film je zadnja leta zelo zanimiv. Islandci doživljajo svoj moment ne le v nogometu, ampak tudi v filmu in tv-serijah. Zelo me veseli, da imamo po mnogih letih v tekmovalnem programu daljnoazijski film. Na letošnjem Liffu so filmi z vseh celin. Nisem čarovnica je sicer britanski film, a ga je režirala zambijska režiserka in je postavljen v afriško okolje. Kar nekaj del obravnava ženske na prelomnicah, petdesetletnice, kot je Juliette Binoche (Žarek v srcu režiserke Claire Denis) ali pa Mirjana Karanović v črni komediji Rekviem za gospo J. To je osrednje tematsko naključje.

Na festivalu ste namenili dve ­retrospektivi francoskemu kriminalnemu filmu. Zanimiv je predvsem zato, ker je to popularen žanr, ki pa nekako ni prešel meja Francije.

Multipleksi zunaj Francije te filme verjetno doživljajo kot preveč intelektualne, francoske, festivali pa jih jemljejo kot preveč žanrske. Zelo malo so jih prikazovali zunaj frankofonskega območja, četudi obravnavajo aktualne teme: ksenofobijo, vzpon desnice, posledice francoskega kolonializma. So pa to fantastični filmi, ki si absolutno zaslužijo, da se jih pokaže. Zelo sem vesel, da lahko na Liffu vidite tudi izbor klasičnega francoskega kriminalnega filma, ki ni bil nič manj družbenokritičen.

Zanimivo je, da se veliko piše in govori o skandinavskem noirju, medtem ko Francozom tovrsten preboj očitno ni uspel.

Skandinavsko produkcijo spremljam z distanco, zdi se mi preveč izčiščena in neosebna, četudi v njej najdemo dobre filme … Po slavnih skandinavskih kriminalkah je posnetih relativno malo filmov.

Letos ste uvrstili v program kar nekaj slovenskih filmov. Lahko kaj rečeva o kondiciji slovenskega filma?

Na program sem uvrstil tri domače filme in eno koprodukcijo; vsi so zelo dobri. Izpostavil sem Ivana Janeza Burgerja, fincherjevski triler, narejen z veliko manjšim proračunom. Ivan se mi zdi izjemen z obrtniškega vidika. Pri nas je obrt še vedno obravnavana kot nekaj slabšalnega, neumetniškega.

Očitno je, da pri oblikovanju programa mislite na to, česa slovensko občinstvo ni videlo, pa bi moralo. Koliko po drugi strani program odseva vaš osebni okus?

To je vselej tudi osebni okus, a se mora človek prilagoditi. Za približno tretjino filmov predvidevam, da jih ljudje hočejo videti, ne glede na to, ali so mi všeč ali ne. Za približno tretjino filmov hočem, da jih ljudje vidijo. Morda so manj znani, gre za eksotične miniature. Veseli me, da imamo filme s teh teritorijev: v preteklosti smo vrteli marsikaj, od kenijskega gang­sterskega filma do kirgizijskih dram. Zame so filmski festivali prostor, kjer se vržeš v neznano in poskusiš najti nekaj novega, drugačnega.

Ko sva ravno pri eksotiki – je občutek, da je najmanj razvita afriška kinematografija, pravilen? Je to predsodek?

Zelo malo afriških filmov vidimo, še tisti, ki jih vidimo, so navadno koprodukcije, narejene z evropskim denarjem. Egiptovska kinematografija ima še nekaj stare slave in je zmožna v produkcijskem smislu zapakirati nacionalno čisto produkcijo, sicer pa je tako rekoč ni. Velikokrat se Afričani šolajo na zahodu. Omenjena Zambijka Rungano Nyoni je v Angliji izšolana režiserka, tako da je vprašanje, koliko ima še stika z domovino. Uspelo pa ji je posneti – vsaj na videz – 'pravi' afriški film. Vprašanje je, kaj je za zahodnjaški pogled avtentično in kaj zanje. Pred nekaj leti sem bil zelo presenečen, ko sem izvedel, da so turški kritiki raztrgali svoj film Mustang, češ da izkrivlja podobo turške družbe in jo prilagaja zahodnemu pogledu. Nam se je zdel super avtentičen.

Včasih se zdi, da lahko geopolitično situacijo dobro razberemo že skozi to, v kakšni kondiciji je kinematografija določenega področja. Bi se strinjali s to tezo?

Ne nujno. Danes so v Evropi na primer velika tema koprodukcije. Po mojem lahko marsikatera evropska koprodukcija uniči film, tako kot ga uničuje ameriški studijski sistem. Harvey Weinstein je uničil veliko filmov, ko je filmarjem vsiljeval svoje poglede. Še posebej je bil destruktiven kot distributer evropskih ali azijskih filmov, ki jih je kupoval in potem distribuiral v ZDA. Zahteval je popravke, ­premontaže.

Kiarostamija sploh ni predvajal v kinematografih.

Če ni bilo po njegovem, je film vrgel v bunker in ga v ZDA nihče nikoli ni videl. Hočem reči, da evropske koprodukcije same po sebi še ne zagotavljajo kakovosti ali boljših pogojev. Več ko je vpletenih držav, slabše se po mojem piše filmu; vsaka stran hoče videti na platnu svoj denar. Potem hitro pridemo do fenomena, ki mu ljubkovalno rečemo evropuding.

Zaradi produkcijskih pogojev?

Evropske koprodukcije so bile veliko bolj logične v šestdesetih in sedemdesetih letih, nastajale so iz komercialnih vzgibov. Producent je vzel Sofio Loren iz Italije, Alaina Delona iz Francije in Klausa Kinskega iz Nemčije. Logika je bila preprosta: vsaka zvezda je nosila film v svojem okolju in mu dvigala komercialni potencial.­ Danes pa je pri koprodukcijah ravno obratno. Iščejo denar, da lahko zaprejo finančno konstrukcijo, brez razmisleka, ali bo film 'deloval' v okolju koprodukcijskega partnerja. Rad bi videl izvirne scenarije nekaterih filmov, preden so postali koprodukcijski, tako evidentno je namreč, da so nekateri prizori posiljeno vstav­ljeni in zato rušijo celoto.

V kakšni formi je evropski film, če sva že pri tem?

Generalno v dobri. Španski film je žal precej mrtev. Katalonci so imeli zanimivo generacijo pred približno osmimi leti. Sicer pa velike nacije letno sproducirajo toliko filmov, da vselej nekaj najdeš, dva ali tri. Avstrijci so zanimivi, pogosto se naslanjajo na tradicijo eksperimentalnega filma. Letos imamo en avstrijski film, črno komedijo Divja miška o dunajski intelektualni eliti in sporih v kritiških vrstah. Posnel ga je avstrijski gledališki igralec Joseph Hader. Evropski film je tako raznolik, da se vselej kaj najde. Lani ni bilo nobenega ruskega filma, zaradi česar so se ljudje kar pritoževali. No, letos imamo štiri.