28. LIFFE: Ona – na razpotju življenja

V Hollywoodu se sprašujejo, ali afera Weinstein, ki je sprožila plaz ovadb proti takšnim in drugačnim zlorabam za kamero, pomeni konec patriarhata v filmski industriji. Po drugi strani raziskave kažejo, da v novem tisočletju ženske še vedno igrajo v »nemih filmih« – s starostjo se namreč krajšajo njihovi dialogi na platnu. Zagovorniki enakosti spolov z Bechdelovim testom iščejo filme, v katerih se igralki, če že govorita, pogovarjata o čem drugem kot o moških. Ni jih veliko.

Da se sedma umetnost »feminizira« ali pa vsaj ozavešča, nakazuje tudi letošnji program Liffa z več zgodbami, ki osvetljujejo žensko usodo v različnih življenjskih obdobjih. Naj gre za arhetipe, metafore družbe ali aluzije na impulzivne vzgibe zaradi hormonskega in čustvenega neravnovesja, vsem filmom je skupna Ona. Ona, ki se v enem življenju znajde na številnih razpotjih, da mora vedno znova prevzemati odgovornost, se pravilno odločati v svojem in imenu drugih, hkrati poslušati intuicijo in biti racionalna, biti nežna in neomajna, ranljiva in močna naenkrat, biti žena in ljubica in mati. Ujeta med lastne predstave ter pričakovanja družbe, ki ji nalaga nove dolžnosti, se sprašuje, kdaj je njeno življenje zavilo v popolnoma drugo smer od te, ki si jo je vedno želela. Si še želi isto? Česa si sploh želi?

To vprašanje, ki mu do konca ni prišel niti Freud, muči Daphne, rdečelaso Londončanko, naslovno junakinjo celovečernega prvenca Petra Mackieja Burnsa, ki se noče sprijazniti s tem, da bi se pri tridesetih morala vsaj malo zresniti. Dela v kuhinji manjše restavracije, se spogleduje s šefom, žurira, popiva, se občasno drogira in predaja bežnim seksualnim avanturam. Ob vprašanjih o ljubezni in romantiki stresa filozofske cinizme. Bere Žižka in je prepričana, da je ljubezen, psihoza navadnih ljudi, tako kot potrošništvo, nateg sistema. Iluzija. Ko v trgovini pred njenimi očmi zabodejo prodajalca in ga Daphne (Emily Beecham), kot bi bila na avtopilotu, reši smrti, se nekaj v njej premakne. Spremembe se sprva otepa in zavrne psihiatrično pomoč, ki jo država ponuja žrtvam nasilja, kot se brani tudi vsakega tesnejšega stika z ljudmi, ki jo obdajajo. Brezbrižnost, s katero se zagradi pred neizogibnim slovesom od mladosti, pa jo počasi zapušča in končno se lahko sooči tudi z na smrt bolno mamo.

V nasprotju z Daphne ima Paula istih let v francoskem filmu Mlada ženska že za sabo razpadlo dolgoletno zvezo s starejšim fotografom. Vajena živeti na njegov račun, si mora povsem na novo sestaviti življenje, poiskati službo in se osamosvojiti. Najprej pa se mora otresti obsedenosti z moškim, ki ni več njen. Režiserka in scenaristka Léonor Serraille je s pretežno žensko filmsko ekipo ustvarila portret nesrečne ženske, strte do norosti, da je nevarna sebi in drugim. Obenem pa je posnela tudi portret Pariza – »mesta, ki ne mara ljudi«. Igralka Laetitia Dosch kot sodobna Audrey Hepburn v Zajtrku pri Tiffanyju, osamljena, le v družbi mačka, išče svoj kotiček v neizprosnem mestu. Ko si življenje za silo uredi, izve, da je noseča.

Paulina usoda se tako rekoč nadaljuje v novem filmu, glavno vlogo pa prevzame Maruša Majer, ki v filmu Ivan Janeza Burgerja odigra mlado mamico Maro. Film Ivan se poglobi v temne globine ženske psihe, dvome, zle slutnje in hormonske nevihte, ki prežemajo materinstvo sploh v prvih dneh po porodu. Tudi Mara ima premožnega (poročenega) ljubimca, ki pa je na begu zaradi gospodarskega kriminala. Tudi ona je obsesivno obsedena z njim in od njega popolnoma odvisna. Da bi podal metaforo družbe, v kateri živimo, je Burger svojo protagonistko postavil pred tako rekoč Sofijino odločitev; izbrati med otrokom ali moškim svojega življenja. Obe ljubezni sta lahko močni, a le ena je brezpogojna, večna in odgovorna. Tega se zave tudi Mara, ko se končno odloči in izbere pravo prihodnost za svojega otroka.

Ob Marini dilemi se težave drugih filmskih protagonistk zdijo smešne. Še posebej agonija Isabelle, pariške umetnice v srednjih letih, ki po ločitvi išče novo ljubezen. Žarek v srcu je za znano režiserko Claire Denis netipična romantična komedija, ki temelji na dialogih, ki jih je spisala skupaj s Christine Angot in posnela z Agnès Godard. Vsi filmi, ki se dotikajo ženskega čustvovanja in psihe, tega ne morejo početi brez prikaza nasprotnega moškega principa. Pragmatični, preračunljivi, neodvisni, a včasih prav tako zmedeni in neodločni kot ženske so v omenjenih filmih moški. Tako buržujsko-boemsko zmedena Juliette Binoche kot Isabelle obupano leta od arogantnega poročenega bankirja, do čustvenega igralca, k čutnemu plesalcu in racionalnemu galeristu. V agoniji se za trenutek spet vrne celo k svojemu bivšemu možu. Strah pred srčno bolečino, navajenost na staro stanje ter enaka mera iskrenosti in laži odnose med ljudmi očitno spremljajo vse življenje. Isabelle s čustveno prtljago preteklih zvez obtiči v nekakšnih ljubezenskih vicah in se z vprašanjem, ali bo našla pravega človeka, na koncu zateče še k vedeževalcu.

Za gospo J. v filmu Rekvijem za gospo J., režiserja Bojana Vuletića, pa je bil eden in edini pravi moški njen mož. Po njegovi smrti njena pesem potihne in vdova (Mirjana Karanović) se pogrezne v globoko depresijo. Ne vidi več smisla, ne svoje vloge v življenju, veselja ne najde niti v svojih dveh hčerah, ki še živita z njo. Vso energijo porabi za načrtovanje samomora na dan obletnice moževe smrti, a tu se srbski film prevesi v komedijo absurda. Da bi kupila tablete, s katerimi bi se lahko ubila, potrebuje potrjeno zdravstveno izkaznico, toda propadlo podjetje Napredek, ki jo je odpustilo kot tehnološki višek, ji ni plačevalo zavarovanja. Nagrobnik, ki si ga je že dala izdelati, pa lahko plača le z zavarovalnino v primeru smrti. Gospa J., ujeta v birokratske mline sistema, ki ji še umreti ne dajo v miru, končno obupa. Svojemu možu se bo očitno morala pridružiti kdaj drugič.