Tiskane izdaje
Lanski nacionalni filmski festival je med drugim zaznamovalo rekordno število prijavljenih filmov. Bilo jih je kar 167, programski odbor festivala, ki ga je vodil zdaj že nekdanji vodja festivala Igor Prassel, pa je prepustil skozi sito 96 filmov, od tega se jih je 52 potegovalo za vesne. Letos, ko ima festival, ki bo potekal med 12. in 16. septembrom v portoroškem Avditoriju, novo direktorico, Jelko Stergel, ni nič drugače. Prikazan bo celo film več.
Letošnji programski odbor, ki je opravil selekcijo festivala, sta poleg direktorice sestavljala še filmska kritičarka Neva Mužič in filmski publicist Gorazd Trušnovec. Za festivalske nagrade se bo letos potegovalo enako število filmov kot lani, dvainpetdeset, od tega sedemnajst celovečerne dolžine, pet srednjemetražne, dvaindvajset kratke, osem pa je študentskih filmov.
Novost je, da se s to obilico filmov ne bo več spopadala ena sama žirija, ampak dve. Prvo, ki bo ocenjevala celovečerce, sestavljajo režiserka Jasna Krajinovič, profesor in filmski zgodovinar Peter Stanković ter hrvaški programski direktor in filmski publicist Zlatko Vidacković.
Drugo žirijo, ki bo ocenjevala kratke filme, dokumentarne filme vseh dolžin, študijske filme ter filme v manjšinski slovenski koprodukciji, pa gledališka in filmska igralka Nataša Barbara Gračner, filmska selektorica Maja Malus Azhdari in filmski producent Rok Sečen. Podeljenih bo, naj gre za uradne vesne ali druge, šestindvajset nagrad.
Ob jubilejni izdaji festival dobiva novo vizualno podobo, za katero je poskrbel oblikovalec Jernej Stritar, za festivalski napovednik režiser Janez Lapajne, avtorica novega kipca, stilizirane steklene figure Čapove Vesne, pa oblikovalka Steklarne Rogaška, v kateri so kipce tudi izdelali, Ivana Potočnik.
Enajst igranih celovečercev
Največ zanimanja na nacionalnem festivalu gre gotovo igranim celovečernim filmom. Teh bo letos v tekmovalnem sporedu enajst, od tega ena manjšinska koprodukcija Moški ne jočejo sarajevskega režiserja Alena Drljevića. Film, ki ga je soproduciral slovenski Iridium Film, v eni glavnih vlog pa igra Sebastian Cavazza, govori o srečanju raznolike skupine vojnih veteranov z različnih strani – BiH, Hrvaške in Srbije –, ki so v devetdesetih letih po razpadu Jugoslavije pripadali med sabo vojskujočim se vojskam. Režiserjev prvenec je v Karlovih Varih prejel nagrado europa cinemas label in posebno nagrado žirije.
Med domačimi igranimi celovečerci smo marca v kinu že lahko videli Anino provizijo režiserja Igorja Šmida in scenarista Marcela Buha, ki je nabrala nekaj več kot dva tisoč gledalcev. Precej višja pričakovanja so usmerjena v vsaj peterico novih igranih celovečercev.
Prvokategorniki
Kot prvega velja omeniti film Ivan Janeza Burgerja, ki je svoj zadnji celovečerec, nemi Circus Fantasticus, za katerega je pobral šest vesen, posnel pred sedmimi leti. Režiser pri kritikih in občinstvu dobro sprejetega prvenca V leru (1999) in morda enega najboljših poosamosvojitvenih slovenskih filmov Ruševine (2004, osem vesen) je tokrat postavil v ospredje mlado žensko Maro (Maruša Majer), ki ima razmerje s poročenim poslovnežem Rokom (Matjaž Tribušon). Ko rodi njegovega otroka, Rok, ki je obtožen gospodarskega kriminala, izgine, Mara pa se znajde sredi razmer, v katerih bo morala sprejeti usodno odločitev.
Festival bo odprl film režiserja uspešnic Marka Naberšnika (Petelinji zajtrk, Šanghaj) Slovenija, Avstralija in jutri ves svet, katerega protagonist je vzdrževalec strojev (Jure Ivanušič), ki upa, da mu bo prihodnost prinesla nagrado za opravljeno delo. To priložnost mu ponudi podjetje, ki se ukvarja z akvizitersko prodajo, svetovanjem in naložbami v vrednostne papirje.
Po komediji Šiška Deluxe (2015) se vrača tudi Jan Cvitkovič. Družinica je film o idiličnem razmerju med Markom (Primož Vrhovec) in Dunjo (Irena Kovačević),
Družina je tudi v naslovu dokumentarnega celovečerca Roka Bička, sicer režiserja doma in v tujini nagrajevanega prvenca Razredni sovražnik. Film je v Locarnu, kjer je doživel svetovno premiero, v programski sekciji Teden kritike prejel prvo nagrado. Biček je snemal film deset let, v njem pa spremlja Mateja, rojenega v družino oseb s posebnimi potrebami.
Velika pričakovanja so usmerjena tudi v Hanno Slak, režiserko Slepe pege (2002) in Tee (2006) ter sorežiserko omnibusov Desperado tonic (2004) in Neke druge zgodbe (2010), ki je na podlagi resničnih oseb in dogodkov posnela izmišljeno zgodbo o zasavskem rudarju, priseljencu (Leon Lučev), ki mu naročijo pregledati zapuščen rudnik, v katerem naleti na pregrade. Za njimi so skrita okostja žrtev povojnih pobojev, a to odkritje očitno nikogar ne zanima. Zgodba Rudarja seveda sloni na odkritju žrtev v Barbarinem rovu marca 2009 in življenjski usodi rudarja Mehmedalije Alića.
Najstniki, filmski esej
Veliko zanimanja vzbuja tudi osem let nastajajoč film Mihe Knifica Vztrajanje, mozaična pripoved brez enotnega kraja in časa dogajanja o različnih dogodkih, ki so zaznamovali posamezne filmske like. Po filmu Štiri stvari, ki sem jih želel početi s tabo (2015) je to Knifičev drugi celovečerec, zanj pa je še v fazi nastajanja na festivalu v Karlovih Varih prejel nagrado eurimages lab award za najbolj obetajoč filmski projekt.
Boris Jurjaševič se je v filmu Stekle lisice lotil akcijske zgodbe o štiridesetletniku (Jure Ivanušič), ki postane žrtev poslovne mahinacije, Boštjan Slatenšek pa v filmu Privid ljubezenske, ki jo krojita dva svetova, ki se med sabo privlačita in odbijata.
V glavnem tekmovalnem sporedu je prvič Dejan Babosek, sicer režiser leta 2013 posnetega igranocelovečernega prvenca Izhod. Ksana je zgodba o polbratih, igralcu Davidu (Primož Vrhovec) in gradbenemu delavcu Romanu (Jan Bučar), ki se po očetovi smrti po dolgem času spet srečata. Na poti, ki ju čaka, bosta morala preseči stare zamere.
Močna bera dokumentarcev
Med celovečernimi dokumentarnimi filmi gre poleg Bičkove Družine omeniti še na nacionalni televiziji že prikazana filma Charlatan Magnifique Maje Pavlin o enem najizvirnejših slovenskih glasbenikov, Robertu Pešutu Magnificu, ter Bila so Titova mesta Amirja Muratovića. Potem je tu film Matjaža Ivanišina in Rajka Grlića Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba, film o gledališki predstavi in njenih ustvarjalcih: Dušanu Jovanoviću, Mileni Zupančič, Radku Poliču in Borisu Cavazzi.
Režiser Miha Čelhar je posnel dokumentarec Codelli, ki razkriva malo znan filmski projekt slovenskega izumitelja, barona Antona Codellija, ko je s filmarjem in pustolovcem Hansom Schomburgkom leta 1914 v Togu posnel prvi igrani film v Afriki. V tekmovalnem sporedu bo prikazan še dokumentarec žal že pokojnega fotografa, režiserja, scenarista, snemalca in producenta Jureta Breceljnika Zadnji ledeni lovci, ki pripoveduje zgodbo zdajšnje generacije lovcev iz inuitske skupnosti vzhodne Grenlandije, kulture s štiritisočletno zgodovino. Film je dokončal Rožle Bregar.
