Posledice balkanskih vojn so pogoste teme filmov z Balkana. V filmu Adria Blues, slovensko-hrvaško-bosanski koprodukciji scenarista in režiserja Miroslava Mandića, pa je žrtev glasba.
Umrla je v srcu Tonija Riffa (Senad Bašić), izmišljenega zvezdnika bosanske in jugoslovanske novovalovske scene iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Ta je pred vojno pobegnil v Slovenijo, kjer se je poročil s svojo takratno oboževalko Sonjo (Mojca Funkl). Kar dvajset let je njun odnos negiben, on je odložil kitaro in cele dneve igra tetris, ona pa vzdihuje prek vroče telefonske linije in tako preživlja oba.
Vse se zaostri, ko Sonja uredi Riffu nastop na terasi hotela Adria ob Jadranskem morju – tematsko je posvečen glasbi osemdesetih let, saj se tam sobe imenujejo Pankrti, Plavi orkestar, Film, Prljavo kazalište in tako naprej –, ki ga vodi Maks (Peter Musevski), zaljubljenec v glasbo svoje mladosti in tudi v glasbo Tonija Riffa.
Še en par s težavami zaigrata Iva Babič in Branko Završan. Čeprav na Riffa pritiskajo, naj vendarle odigra nekaj pesmi, ne pomaga ne masten honorar, ne grožnja z ženinim odhodom, ne brutalen pretep.
Senad Bašić je dobro odigral inertnega nekdanjega glasbenika, ki gre z brezdelnostjo, pasivnostjo in strahopetnostjo vsem na živce, še najbolj pa sebi. Otopeli ustvarjalec, ki že dve desetletji ni dal iz sebe niti akorda niti stiha, se na koncu vendarle prebudi iz letargije in ugotovi, da je ustvarjanje glasbe lahko tudi samo sebi namen in način za ohranitev normalne glave v tem norem svetu, ki se je v zadnjih tridesetih letih radikalno spremenil.
Kako živeti v novih časih, ko se spominjaš časov mladosti, ki je bila, kakorkoli obrneš, precej brezskrbna, in poskušaš preživeti v svetu, ki te je prehitel.
Generacija petdeset plus ima smolo, nekateri bi rekli, srečo, da je mladost preživela v svobodnih socialističnih osemdesetih, ko se je delala najboljša glasba, odrasla leta pa v neki »montypythonovski« različici kapitalizma na eni strani in kapitalizma tipa »gomora« na drugi.
Sporočilo filma Adria Blues, ki je več kot gledljiv in ni nostalgično zazrt v preteklost, je lahko tudi možnost svetle prihodnosti.
Vendar tudi ta ni nujno vedno sladka, zato so za grenkobo v odjavni špici uporabili skladbo Zarjavele trobente bosanske skupine Kongres (slovenski član zasedbe je umrl v prometni nesreči).
Adria Blues je Outsider trideset let kasneje. Simbolično pa poveže realnost s fikcijo znana ljubljanska 'faca' iz punk obdobja, ki smo mu rekli Fernandel, sicer pa sliši na ime Emil Cerar in je v filmu Adria Blues še vedno na sceni, med občinstvom. Letom navkljub!
Tiskane izdaje
