Tiskane izdaje
Ikona španske kinematografije in po Luisu Buñuelu mednarodno najbolj priznan in nagrajevan španski scenarist in režiser Pedro Almodóvar bo vodil žirijo jubilejnega, sedemdesetega canskega filmskega festivala. Režiser je kot žirant enkrat že stopal po canskih rdeči preprogi in sicer davnega leta 1992, ko je žirijo vodil francoski igralec Gérard Depardieu.
Na povabilo predsednika in umetniškega vodje festivala, Pierra Lescureja in Thierryja Frémauxa, se je režiser odzval z besedami: »Zelo sem vesel, da bom lahko praznoval sedemdesetletnico festivala na tako privilegiranem mestu. Sem hvaležen, počaščen in malce zaskrbljen. Zavedam se odgovornosti, ki jo prinaša predsedovanje žiriji in upam, da bom kos nalogi. Lahko le rečem, da bom sebe, svoje telo in dušo, povsem posvetil nalogi, ki je obenem privilegij in užitek.«
Debitiral je leta 1980 s filmom Pepi, Luci, Bom y otras chicas del montón, njegov zadnji film Julieta je iz lanskega leta. V tem obdobju je posnel dvajset igranih celovečernih filmov, pet med njimi je tekmovalo tudi v Cannesu: Vse o moji mami (1999), Vrni se (2006), Zlomljeni objemi (2009), Koža, v kateri živim (2011) in Julieta (2016). S filmom Slaba vzgoja je zunaj konkurence leta 2004 odprl canski festival, ob šestdesetletnici Cannesa pa so mu izkazali čast s tem, da je z drugimi slavneži poziral za uradni plakat. Iz Cannesa je odnesel nagrade za režijo (Vse o moji mami) in za najboljši scenarij ter žensko igralsko ekipo (Vrni se).
Zanimivo je, da nikoli ni prejel zlate palme, a režiser, ki je poleg oskarja za tujejezični film (Govori z njo, 2002) dobil prek 120 drugih uglednih nagrad, se glede tega res ne more pritoževati. Poleg tega sodi Almódovar med tiste canske protežirance, ki jim ni treba upoštevati za številne druge neprekršljivega pravila, namreč, da mora imeti tekmovalni film na festivalu svetovno premiero. Kar nekaj njegovih canskih filmov je bilo namreč pred tem že predvajanih v redni distribuciji španskih kinematografov.
Njegov opus izžareva izviren avtorski žar, punkovski upor, strast do ženskih likov ter življenja na sploh, humor in barvitost ter veliko ljubezen do zgodovine filma. Ta se med drugim kaže tudi v lahkosti, s katero preskakuje iz enega v drugi žanr, pa naj gre za magični realizem, fantazijo, vodvil, mjuzikal, tragedijo ali triler, vse seveda vedno začinjeno z zvrhano mero pristne človeške drame. Teme, ki ga obsedajo, segajo od otroštva, krivde, strasti, globoko potisnjenih skrivnosti, spolne identitete in telesa do usode kot neprizanesljive sopotnice življenja.
Tudi njegove filme spremljajo stalni sopotniki, med njimi igralci in še zlasti igralke. Od njegove velike muze Penélope Cruz, pa Marise Paredes, Carmen Maura, Victorie Abril in Rossy de Palma, pa do Antonia Banderasa, Javierja Bardema in Javierja Cámara.
Pedro Almodóvar Caballero se je rodil leta 1949 v kraju Calzada de Calatrava v revni družini s štirimi otroki. Oče Antonio je bil skorajda nepismen, medtem ko je mati Francisca brala in celo pomagala nepismenim sosedom pri pisanju pisem. Pri osmih letih so ga vpisali katoliško šolo v mestu Cáceres z željo, da postane duhovnik. V nasprotju s pričakovanji svojih staršev je leta 1967 odštel v Madrid, da bi postal režiser. Ko je španski diktator Francisco Franco zaprl tamkajšnjo filmsko šolo, je postal samouk. Preživljal se je z različnimi priložnostnimi deli, med njimi kot administrator v španskem telekomunikacijskem podjetju, kjer je ostal celih dvanajst let.
V zgodnjih sedemdesetih sta ga zanimala eksperimentalno gledišče in film, v potujočem vagabundskem gledališču je tudi odigral svoje prve vloge. Bil je aktiven član upornikov v umetniških krogih in kulturnih alternativnih gibanjih.
Svoje prve kratke filme je posnel pri dvaindvajsetih letih, ko si je kupil kamero super-8. Predvajali so jih v madridskih nočnih klubih, saj je bila njihova tematika večinoma erotična.
Njegov prvi igrani celovečerec Pepi, Luci, Bom (1980) je bil premierno prikazan na festivalu v San Sebastianu in je kljub negativnim kritikam še zlasti starejših filmskih ocenjevalcev hitro dobil svoj kult častilcev, ki se je z vsakim naslednjim režiserjevim filmom samo še povečal. Mednarodni preboj mu je uspel leta 1988 s filmom, danes že klasiko, Ženske na robu živčnega zloma. Zanj je na beneškem filmskem festivalu prejel svojo prvo veliko mednarodno nagrado in sicer priznanje za najboljši scenarij.
Nanj so vplivali režiserji, kot so Buñuel, Fassbinder, Hitchcock, Waters, Bergman, Neville, Fellini in drugi, njegov opus pa velja za enega najmočnejših in izvirnih avtorskih opusov sodobne evropske kinematografije.
Canski filmski festival bo letos potekal med 17. in 28. majem, program bodo tradicionalno razglasili konec aprila, do takrat pa bodo znani tudi preostali člani žirije.
