Tiskane izdaje
V ponedeljek se na Discoveryju in Animal Planetu začne Teden morskih psov, enotedenska ekskluziva tematskih dokumentarnih filmov, ki jih vsako leto predvajajo že od leta 1988.
Med dolgoletnimi snemalci dokumentarnih filmov za Teden morskih psov je bolj znano ime Andy Brandy Casagrande IV., ki je za fotografijo prejel tudi nagrado emmy. Poklicali smo ga domov v New York, da je razložil, kako nastajajo dokumentarci in kakšen je občutek plavati med belimi morskimi volkovi.
Vaša kariera snemalca se je začela, ko ste posneli skladbo in video o belih morskih volkovih The Great White Shark Song, v katerem s kitaro plavate med njimi.
Ja, pesem sem napisal pri dvajsetih. Dolgočasil sem se v Kaliforniji in nekega dne igral na kitaro. Spomnil sem se besedila o tem, kako so beli morski volkovi med ljudmi najbolj narobe razumljeni plenilci. Teden morskih psov namreč gledam že od otroštva. Nekaterim televizijskim producentom se je to zdelo zanimivo, duhovito in vzgojno, tako da so me povabili k sodelovanju za Teden morskih psov.
Očitno so imeli dobro žilico za odkrivanje talentov, saj ste čez nekaj let dobili tudi prestižno ameriško televizijsko nagrado emmy. V čem se razlikujete od drugih snemalcev?
Delu moraš biti popolnoma predan. Ni jih prav veliko, ki bi si upali bele morske volkove snemati tudi zunaj kletke, ki bi si upali plavati med njimi, saj je lahko zelo nevarno. A ko si v glavo vtepeš, da te nočejo pojesti, da nisi njihov plen in da niso hudobni, je veliko laže. Posnetki zunaj kletke so za gledalce veliko bolj zanimivi, tako da so mi začeli ponujati čedalje bolj »kul« projekte.
Kaj je ključ dobrega dokumentarca?
Najprej so tu dobre priprave, dobro snemanje in dobra postprodukcija. Vedeti moraš, v katerem letnem času, na kateri lokaciji, s katerim čolnom in s katero opremo se zadeve lotiti. Zgodaj zjutraj se volkovi hranijo, zato moraš biti tam ob pravem času. Seveda pomagata tudi visok proračun in nato distribucija na Discoveryju. Lahko namreč posnameš fantastičen dokumentarec, a če za sabo nimaš dobre distribucije, filma ne vidi skoraj nihče. Gledalci lahko danes vidijo množico dokumentarcev in zato jim moraš ponuditi vedno nekaj novega in drugačnega.
Koliko pa se je snemalna oprema razvila skozi leta, odkar snemate?
Zdaj lahko posnamemo veliko bolj zanimive stvari, saj imamo na voljo snemanje z infrardečimi, termovizijskimi in iMAX kamerami, zelo rad uporabljam super počasne posnetke. Prav tako sem snemal s 25 kamerami v vrsti, da lahko dobiš posnetek v stilu filma Matrica. Pred kratkim sem začel snemati tudi s 360-stopinjsko kamero, ki snema tridimenzionalno na vse strani hkrati. To mi je zares v veselje. Vedno me je zanimalo, kaj morski psi počnejo, ko med njimi ni potapljača, zato eksperimentiramo s kamero, ki jo pritrdiš na hrbtno plavut morskega psa. Tako lahko dobiš zares zanimive posnetke.
Kako bi opisali svoje prvo srečanje z belim morskim volkom?
Zame so beli morski volkovi najbolj fascinantne živali sploh! Zame so to ultimativni plenilci. Že ko sem jih kot otrok videl na televiziji, so me prevzeli za vse življenje. Prvič pa sem z njimi plaval v Cape Townu. Bilo je mrzlo in voda je bila motna. Vseeno pa sem videl tri volkove, ki so priplavali zelo blizu. Bilo me je strah, a sem si ves čas govoril, da me nočejo pojesti, le radovedni so.
Ste se kdaj znašli v nevarnosti?
Najbolj nekoč, ko smo snemali v Cape Townu. Bil sem tako osredotočen na volkove, da sem pozabil preverjati količino kisika v jeklenki, tako da mi ga je začelo zmanjkovati. Prvo pravilo potapljanja med volkovi je, da se od njih nikoli ne smeš oddaljevati, ker je to za njih znak, da gre za plen. Sam pa sem moral hitro do čolna, tako da sem to pravilo prekršil. Eden od volkov mi je sledil in v zadnjem trenutku sem mu med zobe potisnil kamero in ga odrinil. Okus aluminija mu ni bil preveč všeč, tako da sem pridobil ravno dovolj časa, da sem splezal na čoln.
Kako naj se potapljač vede, če se znajde med morskimi psi?
Kot sem omenil, ne plavajte panično stran od njih! Ves čas jih glejte v oči, kar jih prestraši. Seveda se je pametno izogibati motnih vod in kolonij tjulnjev, ki so priljubljena hrana odraslih belih morskih volkov. Podobno je, če v vodi plava veliko želv. Ne želim strašiti ljudi. Napadi morskih psov so izjemno redki. Na leto na svetu od napadov morskih psov umre pet ljudi, pomislite pa, koliko jih umre v prometnih nesrečah!
Ali se beli morski volkovi v Južni Afriki, kjer je razširjeno turistično potapljanje s kletkami za ogled volkov, do ljudi kaj drugače obnašajo kakor tisti na Novi Zelandiji ali v Avstraliji, kjer ste snemali nazadnje?
Kot ste omenili, je v Cape Townu že več kot dvajset let cvetoča turistična atrakcija ogled belih morskih volkov s kletkami, medtem ko se s tem na Novi Zelandiji ukvarjajo kvečjemu sedem, osem let, pa še to le dva ponudnika. Zato lahko rečem, da so morski psi tam najbolj divji in najmanj vajeni ljudi na planetu. Nočem reči, da so agresivni, le neverjetno divji in radovedni so. Zato je bilo snemanje tam pravi izziv, saj je treba za dobre posnetke malo več potrpljenja.
Radi poudarjate, da ne marate senzacionalističnih dokumentarcev o napadih morskih psov in njihovih človeških žrtvah. V svojih dokumentarcih raje poudarjate, da morski psi, razen v izjemnih primerih, niso nevarni. Vseeno pa ste posneli dokumentarec Great White Matrix, v katerem nastopa preživeli napada morskega psa Paul de Gelder. Kako to?
Televizijske hiše ponavadi želijo oddaje o preživetju in zgodbe o ljudeh, ki so bili napadeni, všeč pa mi je, da pri Discoveryju ne želijo poudarka na takih temah. Paulu je nogo in roko odgriznil morski pes in ravno to ga je spodbudilo, da jih je začel proučevati in se bojevati za njihov obstoj. Zato torej ne gre za zgodbo o preživetju. Paul je izredno duhovit človek.
Koliko reesničnosti gledalci vidimo v vaših dokumentarcih in koliko je v njih manipulacije?
Osebno sem ponavadi le snemalec, zato je moje delo, da posnamem čim bolj zanimive posnetke, nato pa skoraj nikoli nimam opraviti s postprodukcijo. Gledalci imajo občutek, da so vsi prikazani posnetki tudi posneti v istem vrstnem redu, kar se včasih celo zgodi, največkrat pa v postprodukciji zlepijo različne posnetke prav zato, da gledalcu prikažejo kohezivno, realno in dobro zgodbo. S končnimi izdelki sem zelo zadovoljen.
Imate kakšnega hišnega ljubljenčka?
Nimam, imam pa desetmesečnega sina, ki je kot kakšen hišni ljubljenček. Pravkar ga imam ob sebi in grize ograjo stajice (smeh).
