Tiskane izdaje
V slovenskih kinematografih že drugi teden vlada Panika. Celovečerni prvenec režiserke Barbare Zemljič je prvi vikend po številu gledalcev prekosil vso ostalo filmsko ponudbo z oskarjevci vred. V enem tednu si ga je ogledalo 4500 gledalcev.
Ste presenečeni nad množičnim obiskom v kinematografih?
Poskušam se izogniti pričakovanjem. Tudi v življenju se mi zdi, da so pričakovanja pot v pekel. Da utegne biti film ljudem všeč, sem zaslutila že ob navdušenih odzivih po premieri. Vseeno pa nisem pričakovala, da ga bo vzelo za svojega tako široko občinstvo. Ogledujejo si ga družine z deset let starimi otroki in starejši gledalci. Pomislek, da gre za romantično komedijo za ženske po tridesetem letu, smo ovrgli, saj je med gledalci veliko moških, ki pravijo, da to sploh ni ženski film.
Morda film ni ravno ženski, a nosi neizpodbiten pečat ženske senzibilnosti. Zdi se, da bi film po knjigi pisateljice, ki govori o ženski, ki ne ve, kaj hoče, dobro pa se zaveda, česa ne mara, lahko režirala samo ženska?
Umetnosti ne ločujem po spolu. Raziskave so sicer pokazale, da je v evropskem merilu med režiserji odstotek žensk izjemno nizek. To nekje poskušajo popraviti z uvedbo kvot. Ampak mislim, da morajo biti vatli predvsem kvalitativni. Pri Paniki je res šlo za specifično situacijo.
Na začetku so bili v igri samo moški režiserji. Spomnim se, ko je eden med njimi rekel, da že tako ne razume žensk, zdaj, ko je prebral Desino knjigo, pa jih razume še manj. Tudi sama bi se težko vživela v 65-letnega moškega, ki dela nekakšne neumnosti. Vero pa sem čutila. Desin humor mi je blizu. Ko pišem, tudi sama uporabim humor, da ublažim težke trenutke lika. Da gledalec šele z distance, ko se že nasmeji, začuti njegovo bolečino. Takoj mi je bilo jasno, da to ne sme biti zgodba o trikotniku, ampak o Verini preobrazbi.
In takoj ste tudi vedeli, da je Vera Janja Majzelj ...
Med pisanjem scenarija sem poskušala razmišljati o različnih odličnih igralkah, a sem imela kar slabo vest, ker nisem nehala misliti na Janjo. Ko sem Deso klicala po telefonu in ji ponudila stransko vlogico, je bila zelo zadržana, saj se nisva poznali. Rekla je: Kdo bo pa igral Vero, če smem vprašati? Ko sem ji povedala za Janjo, je začela vriskati v telefon, da potem je pa vse v redu, ker jo je tudi ona videla kot Vero.
Ne razumem, kako je mogoče, da Janji še nihče ni dal glavne vloge v filmu! Janja je zelo naturalistična igralka in izjemno duhovita, artikulirana, telesna, z jasnim in močnim vokalom, ki je nekoliko rezek in temen, ravno tak, kot paše Veri. Vera ni preveč pravilna. Je naravna, življenjska.
Kot Bridget Jones, mislijo nekateri … Bi bilo morda bolje, da jo primerjamo s slovenskimi filmskimi junakinjami, ki nosijo usodo in težo svojega časa? Agato, Žašlerico, Meto ...
Mislim, da v slovenskem filmu veljajo stereotipi, da so ženski liki pasivni. Bodimo pošteni, ženske like so pisali in režirali moški. Ženske v slovenski literaturi in na filmu so bile v večini žrtve in v tem kontekstu je povsem nezaslišano, da si Vera vzame prostor zase. Bridget Jones je dobra romantična komedija. Zato lahko rečem le, hvala. Hkrati pa razen junakinje, ki išče samo sebe, filma nimata veliko skupnega. Bistvena razlika se mi zdi v tem, da ko gledaš Bridget, se smejiš njej, ko gledaš Vero, pa se smejiš z njo.
Čeprav mora potem na terapijo. To je eden ključnih prizorov, v katerem se od nove ljubezni vznesena Vera sooči z realnostjo. Kako sta z Janjo Majzelj krotili in dozirali Verine čustvene izbruhe?
Roman se na polovici prelomi iz komedije v dramo. Tudi v filmu Verin notranji monolog neha biti zabaven. A to prelomnico je treba graditi. Tik pred kulminacijo je točka, ko se protagonist dotakne dna. Potem se mora odločiti. Emotivno je bilo za sceno na terapiji ključno, kako jo Janja odigra, kdaj zabava ostale udeležence, kdaj dojame svojo zmoto in kdaj ter kako se zjoče. Mirni sva bili šele, ko smo posneli dva dobra bližnja plana.
Janja je morala biti skoraj ves dan na robu joka, da je ostala v svojem liku. Sicer vedno pazim na igralce, ko snemamo bližnji plan. Znotraj snemalnega dne jih poskušam zaščititi in ga organizirati tako, kot ustreza njihovim lastnostim.
Pravite, da ste roman Dese Muck prebrali takoj po izidu leta 2003. Ste na tekočem s slovensko literaturo?
Poskušam slediti slovenski literaturi. Že v osnovni šoli sem bila pravi mali knjigožer. Z Desinimi knjigami sem odraščala in ko sem izvedela za njen prvi roman za odrasle, sem ga takoj prebrala in se ob njem neznansko zabavala. V glavi nisem takoj videla filma, ker ne berem knjig na ta način. Ko je televizija odkupila avtorske pravice za ekranizacijo, sem najprej pomislila, da bi lahko posneli nadaljevanko, ker so bili liki tako podrobno in resnično zastavljeni.
Ste v naši literaturi našli še kaj takega, kar bi spremenili v film?
Sem. Že na akademiji smo s sošolci posneli omnibus televizijskih dram po literarni predlogi kratkih zgodb Mojce Kumerdej in prejeli Prešernovo nagrado. Moj del Ljubezen je energija je govoril o Srečku, ki živi z mamo, nima ženske in nenehno masturbira. Na ta način začne proizvajati celo električno energijo in tako spozna mlado znanstvenico.
Scenarij sem nadalje razvijala na mednarodni delavnici Engage, na kateri mi je komisija, v njej je sedela tudi Christine Vachon, producentka filma Happiness, podelila posebno omembo za treatment in pitch. Na filmskem centru so ga v tistem obdobju osorno zavrnili in zdaj ta scenarij leži v mojem predalu in čaka, da ga spet vzamem v roke.
Scenaristika je specifična obrt, ki ni najmočnejša stran slovenskega filma. Vam, po Paniki sodeč, ne dela težav.
S scenaristiko sem se začela ukvarjati že med študijem filozofije. Udeležila sem se kopice mednarodnih delavnic, kasneje pa sem se na AGRFT veliko naučila od profesorja Miroslava Mandića. Scenaristika se mi zdi težja od režije. Je 95 odstotkov delovnega trpljenja in 5 odstotkov veselja, ki pa je tako veliko, da te kliče, da se pregrizeš do konca. Pomembno je poznavanje scenarističnih struktur, človekove psihe, transakcijske analize …
Pri nas se pozna, da dolgo ni bilo študija scenaristike. Pri tem delu je pomembno poznati ne le filmski jezik, ampak tudi filmsko produkcijo, da se ne razpišeš na dvajset lokacij, če jih proračun prenese le pet. Ko si oboje v eni osebi, se scenarist v tebi lahko zanaša na režiserja v tebi in obratno, da bo 'poflikal' tisto, kar zmanjka na papirju.
Česa uporabnega so vas še naučili na akademiji?
Predvsem ponižnosti in samokritike. Najprej misliš, da imaš najboljše zgodbe, da si največji car, potem pa sam, doma na stranišču, vlagaš filmski trak v kamero, sam snemaš, sam sediš v montaži in ugotoviš, da ti manjka večina kadrov, ki jih nisi posnel, ker si napisal zanič scenarij ... In potem pride tista stiska. Ti si ob vsem tem skoraj crknil, pa te nihče ne potreplja po rami, ampak je vse, kar slišiš: 'Tole pa ni bog ve kaj.' Zato pa ti od takrat naprej nihče ne more reči, da se nečesa ne da. Ker si sam šel skozi ves proces in veš, kako se da. To je najboljša izkušnja.
Pa potem? Kam gre mlad režiser? Vi ste šli na televizijo in se spopadli z režiranjem oddaj, kot so Studio City, Prava ideja, Turbulenca, pa prenosi Viktorjev, Bob leta …
Televizija deluje po logiki, da bomo bolj pridno delali in se trudili, če bomo zunanji sodelavci. Odkar delam, v zadnjih petnajstih letih, so zaposlili samo enega režiserja in enega realizatorja. TV-režija zahteva popolnoma drug pristop k delu in za spremljanje dogodka, pokritega s petimi ali več kamerami, je potreben dvestoodstotni fokus.
To je čisti adrenalin. Ko snemaš film, nenehno preklapljaš med časom, organizacijo, denarjem, hkrati pa moraš biti čustveno odprt, prisluhniti igralcu, mu dati varnost. Če igralec zablokira, mu moraš biti v oporo, mu dati prostor in čas, čeprav veš, da ga nimaš in je treba posneti sceno v naslednjih petnajstih minutah.
Kaj bo vaš naslednji projekt?
Težko je uskladiti pisanje scenarijev, za kar potrebuješ mir, in režiranje ekstrovertiranih projektov na televiziji. A ko si na svobodi, si moraš ta mir najprej zaslužiti. Po Paniki sem delala kratki film Pravica ljubiti, režirala Bobe, Državljana Toša in se popolnoma izpraznila. Zdaj se bodo stvari malo umirile. Spet bom lahko šla na sprehod, prebrala par dobrih knjig, videla par dobrih razstav in se napolnila. Potem bosta sama od sebe prišla nova tema in žanr in potem zgodba.
