Beneški ples v maskah

Doživetje festivala v novi resničnosti: Zgodbe o preživetih, aktualnih in grozečih preizkušnjah.

Objavljeno
04. september 2020 19.00
Posodobljeno
04. september 2020 19.00
Monodrama The Human Voice (Človeški glas) po Almodóvarjevo je nastala julija v Madridu med pandemijo in v njej je beneška lavreatka Tilda Swinton lahko pokazala vse svoje barve.
Topel septembrski večer v objemu gotskih vil se je zdel čaroben, filmski. Lev je razprl krila in poletel v polno luno. Že sedeminsedemdesetič, a tokrat kot prvič. Vendar brez velikega slavja in notoričnih zabav. Letošnji festival je tudi za veterane popolnoma novo doživetje. Prvi med največjimi, ki se odvija v novi realnosti – in ta je bolj čudna od fikcije.

Srčika festivala sredi otoka Lido je ta hip najbolj zastražen in najverjetneje tudi najbolj varen kraj v Italiji. Do filmskega panteona se ne prebije nihče, ki bi imel kakršnokoli orožje … ali pa več kot 37,5 stopinje Celzija. Policija na devetih vstopnih točkah vsakomur namreč najprej pomeri v čelo, in le če obiskovalec ni prevroč, se loti iskanja hladnega orožja. Preskeniran po dolgem in počez, a potrjeno brez vročine, šele lahko vstopi v deželo filma. No, ne brez zaščitne maske, seveda. Maska je obvezna tudi zunaj dvoran, na prostem, v parkih, na vrtovih lokalov in na rdeči preprogi. Ali se prilega Armanijevi večerni obleki ali ne, je stvar vsakega posameznika. Zvezde si jo lahko snamejo le med srkanjem kamparija in, jasno, ko (na varnostni razdalji) stojijo pred fotografi.

image
Pedro Almodóvar in Tilda Swinton v Benetkah Foto Alberto Pizzoli/AFP


Italijani so skrb za zdravje in varnost festivalskih obiskovalcev vzeli zelo zares. Kako ne bi, saj so iz prve roke izkusili, kaj zmore covid-19 (v marcu je umrlo dvakrat več ljudi kot v istem obdobju prejšnja leta, skupno v Italiji danes več kot 35.500 mrtvih). Pregovarjanje o nošenju mask, kot si ga Slovenci privoščimo na primer v naših šolah, tukaj ne pride v poštev. Če hočeš biti na festivalu, nosi masko, ali pa zapusti prizorišče.

Osebje je vedno na preži in pri izvajanju ukrepa zelo dosledno. Če so filmski prijatelji ob letu osorej drug drugega preveč veseli in si stopijo bliže kot meter nasproti, jih osebje prijazno opomni na varnostno razdaljo. Komur v temi kinodvorane maska malomarno zleze pod nos, dobi nežno opozorilo biljeterke, naj si jo le urno pravilno nadene nazaj.

Včasih maska vztrajno nagaja vedno istemu človeku, a to nadzornice ne ustavi, da ne bi vedno znova splezala do sredine vrste in gledalcu še enkrat razložila pravila vedenja. Nekateri težave z masko rešujejo tako, da filme gledajo izpod prozornega vizirja. A čeprav je dihanje res nekoliko bolj plitvo, je treba priznati, da je ogled filma v kinu, če tik okoli tebe ni nikogar, pravi luksuz. Sploh pa, kakor je dejala Tilda Swinton, so oči in ušesa vse, kar človek v kinu potrebuje.

image
»Viva Venecia!« je zaklicala Tilda Swinton, ko je prejela zlatega leva za življenjsko delo. Foto Giorgio Zucchiatti


Ker je sedežni red omejen, je letos na voljo več projekcij posameznega filma, da ne bi bilo gneče pred blagajno, pa si gledalec lahko vstopnico rezervira le na spletni strani, in to najprej 74 ur pred projekcijo. Benečani so tako izumili bistveno bolj human način konzumiranja filmov od Francozov, ki v Cannesu pustijo ljudstvo, da dolge ure pred dvorano stoji v vrsti, v nalivu ali pripeki, da bi se morda lahko pririnilo na želeni film. Prav tako tu ni canskega kastnega sistema, ki po barvah ločuje zaslužne kritike iz velikih filmskih revij in medijev od vseh drugih, neprivilegirancev. V Benetkah vlada demokracija. Tu smo vsi enakopravni – Variety, New York Times, Guardian, Hollywood Reporter, Corriere della Sera, Delo ... Vsi novinarji si enako sredi noči navijamo budilko, da bi si rezervirali sedež, takoj ko je na spletu to omogočeno.

image
Izkušnja v kinodvorani je bolj čudna od fikcije. Foto Giorgio Zucchiatti

 

Tukaj smo. Uspelo nam je


Vrnitev v kinodvorane in uživanje kulture nasploh danes ni samoumevno. Ravno zato je vzklik predsednice žirije Cate Blanchett na otvoritveni večer morda resda zvenel sentimentalno, a je bil iskren. »Tukaj smo. Uspelo nam je. To je čudež!«
Tudi Tilda Swinton, ki ni zadrževala čustev ob prejemu zlatega leva za življenjsko delo, ki ga je imenovala najboljša možna zaščita za dušo, je pela slavo kolektivni izkušnji pod velikim platnom in ganljiv govor sklenila z vzklikom »Viva Venecia!«.

V Benetke je prišla s Pedrom Almodóvarjem, ki je v njej našel muzo za svojo polurno barvito ekstrakcijo bivanjske krize z ljubimcem obsedene igralke v srednjih letih. Njeno življenje je oder in nekdanja ljubezen kot iz filma se ruši kakor kulise v studiu. Tam, v filmskem stanovanju, jo najdemo – žensko na robu živčnega zloma. Glas poročenega ljubimca, ki jo zapušča kar po telefonu, jo peha iz norosti v melanholijo. A preden izgori sama, se vnamejo kulise neizsanjanih sanj. Monodrama The Human Voice (Človeški glas) po Almodóvarjevo je nastala julija v Madridu med pandemijo in v njej je beneška lavreatka Tilda Swinton lahko pokazala vse svoje barve.

image
Tilda Swinton v kratkem Almodóvarjevem filmu Človeški glas


V Benetkah so jo prikazali pred tekmovalnim celovečercem Quo vadis, Aida? v režiji Jasmile Žbanić, bosanske režiserke, ki od svojega z berlinskim zlatim medvedom nagrajenega prvenca Grbavica ostaja v krogotoku najpomembnejših festivalov. Tokrat se v velikem slogu pokloni pokolu v Srebrenici. Dobro dokumentirano dogajanje med 11. in 22. julijem 1995 s podrobnimi detajli spremljamo skozi zgodbo učiteljice Aide (Jasna Djuričić), ki jo Združeni narodi najamejo za prevajalko.

image
Prizor iz filma Quo vadis, Aida? Jasmile Žbanić Fotografije promocijsko gradivo


Skozi Aidine moralne dileme, ohranitveni instinkt in prizadevanje, da bi rešila sinova in moža, Žbanićeva s srhljivim suspenzom in ob tenkočutni igralski izraznosti Djuričićeve razvija zgodbo k znanemu koncu. Ob 25. obletnici pokola je to še en prispevek v mozaik bosanske povojne filmske katarze, ki ob aktualnem vojnem dogajanju po svetu zveni kot opomin.

image
Dobro dokumentirano dogajanje med 11. in 22. julijem 1995 s podrobnimi detajli spremljamo skozi zgodbo učiteljice Aide (Jasna Djuričić, na fotografiji), ki jo Združeni narodi najamejo za prevajalko.

 

Opomini in spomini


Mladi srbski režiser Ivan Ikić se raje ukvarja s posledicami vojne oziroma z generacijo, ki je med vojno na Balkanu odraščala. Medtem ko se mladi v njegovem prvencu Barbari obupano trudijo vsaj nekaj čutiti, trojica v filmu Oaza čuti preveč. Marija, Dragana in Robert so zaprti v institucijo, saj sami menda niso sposobni živeti, a njihova nerazložljiva in neustavljiva čustva bruhajo na plano, ne skozi besede, ampak skozi poglede, objeme in končno s krvavenjem. Otvoritvene projekcije programa Dnevi avtorjev se igralska ekipa z režiserjem zaradi naraščanja števila okuženih v Srbiji ni mogla udeležiti, zato je film v teh okoliščinah v Benetkah še bolj zvenel kot krik na pomoč.



S posebno metaforo pa je svojo kritiko družbe naslovil grški režiser Christos Nikou v filmu Sadeži pozabe (Mila), kjer svet napade virus pozabe. Amnezija ljudi udari brez opozorila in zanjo ni zdravila. Obstanejo tako na avtobusu, ne da bi vedeli, kam so sploh namenjeni. Ne spomnijo se, ali je avto, ki stoji sredi ceste, njihov, ne, katera pesem sodi k določeni priložnosti. Tudi glavni junak, imena ne vemo, ker se ga ne spomni niti sam, se znajde v bolnišnici, kjer mu pomagajo s posebno tehniko ustvarjanja novih spominov. Glas terapevta na kaseti mu daje naloge, ki naj bi ga pripeljale do novih izkušenj. Svoja nova doživetja junak fotodokumentira in tako ustvarja album novih spominov. Nikou s filmom Sadeži pozabe, ki je tako kot Oaza slovenska manjšinska koprodukcija, ponudi duhovito rešitev za rehabilitacijo distopične družbe, ki zapada v samo(s)pozabo.