Benetke odprle vrata režiserkam

Filmov, ki se očitno spogledujejo z oskarji, kot sta bila lani Joker in Zgodbe o zakonu, letos v Benetkah ni. V (zdravstveni) krizi, ko se najstarejši festival na svetu za silo drži nad vodo, so mu pomembneži obrnili hrbet. Enim je epidemija onemogočila, da bi sploh dokončali filme, drugi taktizirajo in upajo, da se bo stanje do prihodnjega leta normaliziralo in bodo njihovi filmi deležni pravega festivalskega blišča in pozornosti.

Tako je seznam filmov na Mostri letos občutno krajši, okoli šestdeset jih je razporejenih v pet glavnih sekcij. Po vodi je splavala tudi ekskluzivnost, za katero se sicer A-kategorniki tako borijo. Da bi filmi, ki svetovne premiere zdaj doživljajo v napol praznih dvoranah, imeli več publicitete, so festivali združili moči. Več filmov z beneškega programa bodo hkrati predvajali tudi na festivalu v Torontu in na newyorški spletni različici.


 

Program, uravnotežen po kakovosti

Za zlate leve se bo borilo osemnajst filmov, kar osem od teh so posnele režiserke. Preračunano v kvote to znaša 44 odstotkov, kar je občutno več od deleža, s katerim so bile v prestižni kategoriji doslej v Benetkah zastopane ustvarjalke (v preteklih letih sta bili največ dve). Čeprav direktor festivala Alberto Barbera zavrača pomisleke, da se hoče festival tako odkupiti za pretekle očitke, in zagotavlja, da je bila pri izbiri ključna kakovost filmov in ne kvote po spolu, bo to nedvomno pogodu predsednici letošnje žirije, avstralski igralki Cate Blanchett, ki je pred dvema letoma začela in vodila akcijo za enakopravnost žensk v filmski industriji na festivalu v Cannesu.

Med bolj pričakovanimi filmi in eden od tistih, ki jih bodo predvajali na treh festivalih hkrati, je Nomadland (Dežela nomadov) kitajske režiserke Chloé ​Zhao, ki poetično raziskuje ameriško tradicijo in kulturo (njen Jezdec je pred dvema letoma na Liffu tekmoval v sekciji Perspektive). Nomadland sledi Fern (Frances McDormand), ameriški »moderni nomadki«, ki pred ekonomskim kolapsom iz mesta pobegne v divjino ameriškega ­zahoda.

Italijanska režiserka Susanna Nicchiarelli v biografski drami Miss Marx (Gospodična Marx) sledi političnemu vzponu hčere Karla Marxa (Eleanor upodobi igralka Romola Garai), ene od prvih feministk, sindikalnih podpornic in bork proti otroškemu delu.
Američanka Mona Fastvold se v zgodovinski drami The World to Come (Svet, ki prihaja) poglobi v ambivalentno čustvovanje dveh podeželank leta 1850. Hrepenenje v dolgih dnevih na podeželju pričarajo Katherine Waterston, Vanessa Kirby, Casey Affleck in Christopher Abbott.



Vanesso Kirby bomo v Benetkah videli še v drami Pieces of a Woman (Delčki ženske) madžarskega režiserja Kornéla Mundruczója, ki se je s preteklimi tremi filmi (Jupitrova luna, Beli Bog, Delta) že potegoval za cansko zlato palmo. Tokrat se v prvem angleško govorečem filmu posveča žalosti mlade ženske po neuspelem domačem porodu. Ob Vanessi Kirby nastopajo Shia LaBeouf, Molly Parker in Ellen ­Burstyn.


 

Filmi, ki dvigajo največ prahu

Zapovedana 14-dnevna karantena za Američane, Južnoameričane in Azijce ob vstopu v Evropo je oklestila seznam gostov, a nekaj zvenečih imen je vseeno napovedalo sprehod po rdeči preprogi. Med njimi je britanska igralka Helen Mirren, zvezda v komediji The Duke (Vojvoda), ki je posneta po neverjetni, a resnični zgodbi o upokojencu, ki je ukradel dragoceno umetnino iz londonske Narodne galerije. V duhoviti hajki režiserja Rogerja Michella Helen Mirren ob Jimu Broadbentu igra roparjevo ženo. Tudi Tilda Swinton bo v prihodnjih dneh v Benetkah. Njeno jutrišnje predavanje je že razprodano, sicer pa bo na festivalu prejela zlatega leva za življenjsko delo.



Iz slavnega hollywoodskega klana prihaja mlada filmarka Gia Cop­pola, ki je že leta 2014 presenetila s prvencem Palo Alto. Še vedno jo zanima čustvovanje mlade generacije. Tokrat je v filmu Mainstream zaupala glavno vlogo Mayi Hawke (hči Ume Thurman in Ethana Hawka), ki igra jezikavo natakarico, ki svojo nezadovoljnost s svetom sporoča s posnetki na spletu. Njene objave postanejo viralne, kar vzbudi pozornost velike ­korporacije.

Ko ne sprejema nominacij za emmyje za serijo Watchmen (Varuhi), oskarjevka Regina King režira filme. S prvencem One Night in Miami (Noč v Miamiju) je vzbudila pozornost Amazona, ki je film vzel v distribucijo, hkratna premiera v Benetkah in Torontu je le češnja na torti. Noč, o kateri je govor, je noč 25. februarja 1964, ko je Cassius Clay postal svetovni boksarski prvak v težki kategoriji in proslavil zmago s prijatelji, Malcolmom X, pevcem Samom Cookom in zvezdnikom ameriškega nogometa ­Jimom Brownom.



Med dokumentarnimi filmi v netekmovalnem programu kliče po pozornosti Greta švedskega režiserja Nathana Grossmana, ki je s kamero spremljal mlado okoljsko aktivistko Greto Thunberg od njenega prvega šolskega protesta leta 2015. Luca Guadagnino je posnel življenjsko zgodbo italijanskega oblikovalca čevljev Salvatoreja Ferragama, Renato Terra in Ricardo Calil pa v filmu Narciso Em Férias (Narcis na počitnicah) obudita spomine brazilskega glasbenika Caetana Velosa na 54 dni v zaporu, kamor ga je strpal tedanji brazilski represivni režim. Med bolj pričakovanimi filmi je še Sportin' Life, šesta inkarnacija projekta Self, ki ga kurira Anthony Vaccarello, v kateri ameriški filmar Abel Ferrara razkriva lastno življenje in vse, kar ga navdihuje.

Po več desetletjih se je v tekmovalnem programu znova znašel indijski film, ki po mnenju kritikov veliko obeta. Chaitanya Tamhane se v The Disciple (Učenec) poda v svet indijske klasične glasbe, ki popolnoma prevzame glavnega junaka. Skozi njegovo pevsko strast in ljubezen do tradicije film komentira moderno življenje v Indiji.

Čast otvoritvenega filma 77. Mostre je po enajstih letih spet pripadla italijanskemu režiserju. Daniele Luchetti (Moj brat je edinec, pred leti zmagovalec občinstva na Liffu) je posnel zakonsko dramo Lacci (Vezi), v kateri se Alba Rohrwacher in Luigi Lo Cascio zapleteta v laži in izsiljevanje. Film je uvrščen v netekmovalno sekcijo.