Berlinale: Družinsko življenje na več filmskih načinov

Berlin – Filmi o družini, ponavadi razpadajoči, včasih tudi nastajajoči, o življenju v dvoje (ali troje), o posebno zapletenih partnerskih odnosih, o starših in otrocih – zmeraj sestavljajo vsaj tretjino festivalskega programa. Tudi letos ni drugače. Film, ki ima tokrat o tej temi povedati največ, prihaja iz Irana. Na programu je bil v torek, takoj je bilo jasno, da gre za izdelek, ki uživa vsesplošne simpatije, na lestvici, ki jo sestavljajo mednarodni kritiki, je včeraj skočil na prvo mesto, berlinski časopisi pa so družno zapisali, da v njem že vidijo zmagovalca.

Takšna sodba je najbrž prenagljena, zelo verjetno pa bo film odnesel vsaj enega od medvedov. Gre za družinsko dramo uglednega iranskega filmarja Asgarja Farhadija (pred dvema letoma je tukaj že dobil medveda za režijo) Jodaeiye Nader az Simin (Nader in Simin se ločujeta). Že v nagrajenem filmu (Vse o Elly) se je Farhadi lotil vprašanja, kako krhka je v iranski družbi meja med javnim (kar zmeraj pomeni navzočnost islamske moralne norme) in zasebnim (ki je s to normo v konfliktu). Pri tem avtorja zanimajo urbani in izobraženi ljudje iz meščanskega (teheranskega) okolja.

Tudi zdaj je tako: zakonca blizu štiridesetih se ločujeta, kajti ona (univerzitetna učiteljica) hoče odpotovati iz Irana, on pa zaradi starega in bolnega očeta ne. Problem, ki ga rešuje sodišče, je predvsem enajstletna hči. Pri kom bo živela? Toda to vprašanje, ki je latentno ves čas navzoče (mama Simin se začasno preseli k svojim staršem), se nepričakovano prekrije z drugim: ali je mlada in noseča ženska, ki je vsak dan prihajala skrbet za bolnega očeta, res splavila zato, ker jo je Nader v prepiru (za dve uri je morala k zdravniku in je pustila očeta samega, ta pa se je skoraj zadušil) pahnil na hodnik, potem pa je padla po stopnicah. Ko bi morala nesrečnica priseči pred Koranom (nanjo pritiskajo mož in družina), se zlomi, ker ve, da se je že dan pred tem poškodovala na drugačen način.

Tako se na kup nagrmadi različna in precej zapletena moralna problematika, v katero so vsak na svoj način zapleteni člani dveh družin. Farhadi jo prikazuje neizprosno logično in počasi prodira tako v njihove duše kot v islamske zakone. Politično-teološke državne doktrine se je avtor (na tiskovni konferenci je posredoval pozdrave zaprtega Džafarja Panahija) samo dotaknil: ko sodnik na začetku filma Simin vpraša, zakaj hoče zapustiti Iran, ne dobi odgovora, gledalec pa si ga lahko na koncu sestavi sam.

Netradicionalni pozdrav 
iz Turčije

Precej drugačen film na temo skupnega življenja prihaja iz Turčije. Bizim büyük çaresizligimiz (Naš veliki obup). Ne glede na naslov in ne glede na to, da tudi ta film prihaja iz islamske dežele, kaže njegov avtor Seyfi Teoman precej bolj vedro in zlasti liberalno življenje (podlaga je roman nekega turškega pisatelja). Pravzaprav se zdi, da film prav forsira zahodnjaški imidž Turčije, češ, poglejte, takole je pri nas, vi pa imate pomisleke glede turške prihodnosti v EU! Zgodba se dogaja v Ankari (za razliko od večnega Carigrada), kjer živita dva izobražena štiridesetletnika v skupnem gospodinjstvu. Potem pa se k njima (na prošnjo skupnega prijatelja, ki po nesreči staršev rešuje problem svoje sestre, on živi namreč v Nemčiji) preseli mlada in seveda čedna Nihal, brucka. In kaj zdaj? Oba se morata vesti kot pridna strička, pri tem pa sta oba vanjo zaljubljena, ona pa v vsakega po malem. Na preizkušnji sta krepost in odgovornost do prijatelja in bogve, kako bi se končalo, če jima pri zaljubljanju ne bi pomagal njen vrstnik. Simpatičen film, narejen kot zelo netradicionalni pozdrav iz Turčije.