Berlinale: enkrat resno, drugič zabavno o nemški zgodovini

Berlin – Predzadnji festivalski dan je prinesel še en zanimiv film. Naredili so ga Nemci in izključno nemška je tudi snov: RAF ali nemška Frakcija Rdečih brigad. Wer wenn nicht wir (Če ne mi, kdo), ni edini film, ki so ga Nemci posneli na to temo, je pa edini, ki se političnega terorizma, povezanega s to organizacijo, loteva z njegove manj znane strani in skozi dve osebi, ki sta si usodno pripadali in se tudi usodno razlikovali. To sta bila Bernward Vesper in Gudrun Ensslin. Oba sta naredila samomor, on v umobolnici leta 1971, ona v zaporu 1977.

Režiser Andres Veiel je doslej snemal dokumentarce in kratke filme (za oboje prejemal pomembne nagrade), to je njegov prvi celovečerec. Njegova dokumentaristična preteklost ima močno sled tudi v tem filmu, ogledamo si lahko kar nekaj televizijskih posnetkov s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let, ki seveda podpirajo igrano linijo filma. A tudi ta je zelo nazorno biografska, podprta z izjavami obeh akterjev. Veiel se precej ukvarja tudi z njunima staršema; Bernwardov oče je bil nacistični pesnik Will Vesper (in eden od utemeljiteljev Blut und Boden literature), Gudrun pa je imela očeta, ki je pripadal povojni podeželski Nemčiji, kjer so se nacistične vrednote še držale.

Ko sta se mlada študenta srečala na univerzi v Wittenbergu, sta najprej, skupaj z njeno prijateljico, zasnovala ljubezensko skupnost v troje, ki ni dolgo trajala. On je hotel postati pisatelj, ona se je ukvarjala z založništvom, leta 1964 sta se preselila v Berlin, oba sta bila simpatizerja radikalnega levega krila SPD. Verjetno bi se njuna pot iztekla razmeroma mirno, z nekaj hudimi ljubezenskimi ranami pač – če se ne bi pojavil Andreas Baader (prav tako kot Gudrun umrl v zaporu leta 1977) z radikalnim stališčem, da je treba spremeniti svet (Vietnam, naraščanje buržoaznega kapitalizma v Evropi, gibanje Črnih panterjev v ZDA). Kdo, če ne mi, je bilo njegovo stališče, in Kdaj, če ne zdaj!

Medtem ko je postajal mladi Vesper (Avgust Diehl) vedno bolj zmeren, vedno bolj osredotočen na svojo pisateljsko ambicijo, je Gudrun (Lena Lauzemis) vedno bolj sledila Andreasu (Alexander Fehling) v njegovo bezkompromisno rdeče brigadirstvo. Za njim je šla tako daleč, da se je odrekla sinu, ki sta ga imela z Bernwardom, njega pa zapustila. Vsekakor režiser njen radikalizem bolj kot z erotično navezanostjo na Baaderja povezuje z njenim uporništvom zoper družinske in meščanske vrednote. To je film, ki »revolucije« niti malo ne idealizira, težko pa bi rekli, da je za njen nastanek poiskal vse družbene razloge. A ne glede na različne ocene, kako dobro je film predstavil resnico o RAF, ki bodo nedvomno sledile, je to resen, veristično narejen prispevek k zgodovini radikalnega povojnega levičarstva.

Nemci so včeraj v glavnem programu pokazali še en film iz svoje zgodovine, a tu gre že bolj za tisto, čemur tukaj pravijo »špas«. Mein bester Feind (Moj najljubši sovražnik) je precej klavrn (čeprav visokoproračunski) poskus satire na nacizem. Imamo premetenega judovskega galerista, omejenega esesovca in originalno Michelangelovo grafiko, ki si jo poželi Hitler, da bi jo podaril prijatelju Mussoliniju. Wolfgang Murnberger je film posnel po zabavnem romanu, glavno vlogo pa igra domači filmski zvezdnik Moritz Bleibtreu. Film pogledu na drugo svetovno vojno ne škodi, dopolnjuje ga pa tudi ne.