Berlinale: Je mali Cenk Turek ali Nemec?

Dogodki v Kairu so seveda odmevali tudi na Berlinalu. Film sester Samdereli, ki je šaljivo-resna enciklopedija turškega gastarbajterstva, sta si ogledala tudi zvezni predsednik Wulff in Merklova. V tekmovalnem programu se je predstavil tudi mladi Američan J. C. Chandor s svojim prvencem, finančnim trilerjem Margin Call.

Objavljeno
20. februar 2011 20.38
Peter Kolšek, kultura
Peter Kolšek, kultura
Berlin – Dogodki v Kairu so seveda odmevali tudi na Berlinalu. Festivalska izdaja revije Variety poroča, da je večina egiptovskih filmarjev ostala doma, kjer je pomembno sodelovala v prevratu bodisi v »prvih bojnih vrstah« na demonstracijah bodisi pri snemanju gradiva za dokumentarne filme o prelomnem trenutku egiptovske zgodovine. Tisti, ki so v Berlin vendarle prišli, pa so v petek zvečer proslavljali. V Friedrichstadtpalastu (nova festivalska lokacija v nekdanji najelitnejši socialistični hiši kulture) so menda tukajšnji Egipčani gledalcem od samega veselja delili čokolado.

Veselo je bilo tudi v soboto zaradi nemškega filma Almanya – Willkommen in Deutschland. Večerne projekcije se je udeležil zvezni predsednik Christian Wulff s soprogo, primerno pa bi bilo, če bi prišla tudi kanclerka Merklova, ki je, kot je znano, jeseni dejala, da princip »multikulti« v Nemčiji ne deluje. Film, ki sta ga posneli sestri Yasemin in Nesrin Samdereli (druga je soavtorica scenarija), govori namreč prav o tem, da omenjeni princip v bistvu deluje, če pa ne, so krivi določeni razlogi, ki jih sestri navajata, in sicer za obe strani, nemško in turško. Seveda na dovolj zabaven način, da se jim lahko smejemo, čeprav je v konkretno srečanje dveh kultur položeno tudi nekaj žalosti. Turške žalosti.

Film, delno zagotovo avtobiografski, je narejen kot šaljivo-resna enciklopedija turškega gastarbajterstva. Canan, dvajsetletnica, ki je pravkar zanosila, a si tega še ne upa povedati svoji turški materi, namreč pripoveduje malemu bratrancu zgodbo o dedu, ki je prišel v Nemčijo leta 1964. Kmalu je za seboj pripeljal še ženo in tri otroke, še eden se je rodil v Nemčiji. Ded je še živ, tudi babica, in ima za svojo družino (ki se je razširila za komaj snaho, vnukinjo in vnuka – vse tri generacije na fotografiji) »presenečenje«: v rodni Anatoliji je kupil hišo, kamor želi vse odpeljati na počitnice. In jih tudi odpelje, na poti pa – pravzaprav pričakovano – umre. Tudi za kupljeno hišo se izkaže, da je sestavljena iz ene same stene in vrat, ki ne vodijo nikamor. Tako kot se izkaže, da so zdaj odrasli gastarbajterjevi otroci po svojem ravnanju in mišljenju pravzaprav Nemci. Le mali vnuk Cenk še ne ve prav dobro, v katero vrsto naj se postavi, ko v šoli oblikujejo nogometno reprezentanco: med Nemce ali med Turke. To je ganljiv, prisrčen, duhovit, poučen in koristen film, ki bi ga morale biti vesele vse inštitucije, ki se ukvarjajo s problematiko »multikulti«. Dejstvo, da je ta komična drama sicer v glavnem programu, a ne tekmuje za medvede, pa je tudi sprejemljivo.

Pač pa tekmuje – in zagotovo je to letos eden najboljših filmov tukaj – prvenec mladega Američana, ki se podpisuje z J. C. Chandor. Odraščal je v New Yorku in Londonu. Podatek ni zanemarljiv, če ga dopolnimo z nočnimi panoramskimi posnetki Manhattna. Tam se namreč film Margin call, nekakšen finančni triler, dogaja, natančneje: na Wall Streetu. In sicer zgodaj jeseni 2008, v noči pred tem, ko je postalo jasno, da je izbruhnila finančna kriza. Smo (tako kot Kevin Spacey, Jeremy Irons, Demi Moore, Zahary Quinto) v prostorih neke investicijske banke (avtor je seveda ne konkretizira), kjer mlad analitik (Quinto) zvečer ugotovi, da bo firma do jutra izgubila milijarde dolarjev. Vodilni poskušajo rešiti, kar se rešiti (ne) da, hkrati pa se poskušajo uvrstiti glede na prihajajoči položaj. To je film o poklicnem in moralnem profilu finančnega menedžmenta. Ni narejen posebej za bankirje, a nič ne bo narobe, če ga vidijo.

VIDEO: Almanya – Willkommen in Deutschland




VIDEO: Margin Call