Tiskane izdaje
Povejmo takoj, da je to film (njegovo iransko ime je Jodaeiye Nader az Simin), na katerega ni mogoče gledati mimo iranskega političnega konteksta. Ne samo zato, ker je bil Berlinale zaradi Jafarja Panahija že pred začetkom sprt z iranskimi oblastmi, ki znamenitemu režiserju in zdaj slavnemu zaporniku niso dovolile, da bi zasedel ponujeni stol v žiriji (ta je ostal solidarnostno prazen), ampak tudi zato, ker drama o dveh družinah, ki si po naključju prekrižata pot in se zapleteta v nenavaden spor, med vrsticami pripoveduje o notranji utesnjenosti iranske družbe, kar naravnost pa tudi o tem, da je ena od logičnih reakcij na takšno utesnjenost pač želja po odhodu iz države. Ena družina je izobraženska in oddaljena od islamske tradicije, druga socialno šibka, tradicionalistična, pri tem pa je v obeh na delu še konflikt med ženo in možem, ki ga seveda vsakdo rešuje v skladu s svojimi nazorskimi normami in socialnimi okoliščinami. Tako dobimo vpogled v zelo zapletena religiozno-socialna in moško-ženska razmerja, v katerih lahko vidimo prikrit boj med novim in starim v sodobni iranski družbi.
Avtor (tudi scenarija) Asghar Farhadi (rojen 1972) je pred dvema letoma v Berlinu že dobil medveda za režijo (za film z enako tematiko Vse o Elly). Gre torej za ustvarjalca, ki se je postavil ob bok drugim znamenitim iranskim avtorjem, tudi Panahiju. Je pa očitno previdnejši od njega, njegovi filmi niso eksplicitno protirežimski. Na slovesnosti v soboto zvečer je – ko se je poklonil zaprtemu Panahiju in dejal, da upa, da bo že prihodnje leto »znova med nami«, kar je zelo malo verjetno – rekel, da ne more izreči vsega, kar bi avditorij od njega rad slišal, kajti potem ne bi več mogel snemati filmov. »Rad delam filme. Nisem heroj, sem filmski ustvarjalec,« je dejal. Zaradi zapleta s Panahijem in (prve) iranske zmage (kar ni neposredno povezano, film si nagrado v resnici zasluži) so nemški časniki letošnji festival označili kar za »iranski Berlinale«.
Preostali medvedi
S preostalimi medvedi se ni mogoče tako v en glas strinjati. Zlasti bode v oči srebrni za režijo. Dobil ga je nemški režiser Ulrich Köhler za precej nezanimivo dramo o nemškem zdravstvenem aktivistu v Kameronu z naslovom Spalna bolezen (Schlafkrankenheit); nobeden od kritičnih gledalcev ga ni videl kot dobitnika nagrade.
Drugi srebrni medved (velika nagrada žirije) je šel madžarskemu filmu Konj iz Torina (A Torinói ló), ki ga je posnel znani cineast Béla Tarr (prejel je tudi nagrado kritikov Fipresci); to je temačna alegorija človeške usode (konj iz Torina se navezuje na Nietzscheja, ki je tam objel pretepeno žival, potem pa se mu je omračil um); Tarr je po projekciji izjavil, da je to njegov zadnji film v življenju.
Srebrnega medveda za scenarij je dobil film Odpuščanje krvi (Forgiveness of blood) Joshua Marstona, kar ni bilo povsem nujno; gre za ameriško-evropsko koprodukcijo o albanskem krvnem maščevanju. Povsem brez nagrade pa sta ostala filma, ki bi morala doživeti vsaj priznanje: to sta finančni triler Margin call mladega J. C. Chandorja in Koriolan (po Shakespearu) Ralpha Fiennesa.
