Tiskane izdaje
Iz načetih in razkrajajočih se nitratnih filmskih trakov ustvarja fantazmagorične podobe. Ker uničene arhivske smeti pretvarja v zlato, ameriškega režiserja Billa Morrisona imenujejo filmski alkimist, kar je še posebej res v zadnjem celovečernem dokumentarcu o kanadskem mestecu Dawson, ki je zaživelo v času zlate mrzlice.
Morrisonove filme in multimedijska dela prikazujejo na pomembnih filmskih festivalih, v muzejih, galerijah in koncertnih dvoranah po svetu. V newyorškem muzeju MoMA so osem njegovih del vključili v stalno zbirko, pri nas pa so izbor njegovih filmov zavrteli na festivalu Kino Otok. V Izoli smo z njim sedli k pogovoru.
Kako je potekala vaša preobrazba iz slikarja in ustvarjalca animiranih filmov v filmskega arheologa?
Že med študijem sem iskal načine, da bi film uzrl kot podaljšek likovnega dela. Da bi film gledali bolj kot plastiko, torej nekaj otipljivega in ne samo kot bežne sence. Moj profesor za animacijo Robert Carlton Breer, ki je bil tudi slikar in kipar, je vedno poudarjal, da je film sestavljen iz 24 slik, likovnih del na sekundo. Zato sem se kot režiser bolj kot s tematikami začel ukvarjati »ročnim delom«, kolaži in manipulacijo posamezne sličice filmskega traku. Raziskovanje organskega procesa razpadanja in razkrajanja filma, ki poteka brez mojega posredovanja, me je pripeljalo v arhiv in tam sem ostal.
Film Dawson: zamrznjeni čas. Foto: Arhiv Kina Otok
Začelo se je torej z eksperimentom. Vas je v arhivu potem pritegnila določena tematika na filmih?
Najprej me je zanimala le njihova uničenost. Potem pa sem se poglobil tudi v vlogo, ki jo imajo filmi v kulturnem spominu.
Kulturni spomin na nek način preiskujete tudi v filmu The Miners' Hymns, kjer ste obudili stavko rudarjev leta 1984 v Angliji. Stavke se je spomnil tudi umetnik Jeremy Deller, ki je »bitko pri Oregreavu« oživel v komemorativni akciji tako, da jo je z igralci rekonstruiral. Bi lahko iz tega vidika vaše filme gledali kot neke vrste spomenike, komemorativne projekte?
K filmu so me povabili zaradi mojih izkušenj na področju arhivskih posnetkov. The Miners' Hymns je nastal ob 30-obletnici stavke kot slavospev temu zgodovinskemu dogodku, ki se je upiral politiki Margaret Thatcher. V Veliki Britaniji se o tej temi v vseh teh letih ni veliko govorilo. Z islandskim skladateljem Jóhannom Jóhannssonom sva k temi pristopila z objektivnostjo tujcev, ki se sprašujeta, kako bi spregovorila o slonu v sobi. Tema je kompleksna in ljudi v VB deli na dva pola. Film je brez besed, posnetki rudarjev, ki so nastali pred skoraj sto leti in dodatni današnji posnetki zapuščenih rudnikov, na katerih zdaj stojijo nakupovalni centri, govorijo same zase. Moč tega filma je odprt konec, ki zastavlja vprašanje, kaj se je po vseh teh letih zgodilo s temi ljudmi in delavskimi pravicami.
Zgodba arhivskih filmov iz mesta Dawson je nadvse zanimiva. Kako ste prišli do tega zaklada?
Zgodba je takorekoč prišla na površje leta 1978, ko so v mestu Dawson, ki je bil v zadnjih letih 19. stoletja epicenter zlate mrzlice, pod nekim bazenom našli okoli petsto nemih filmov. Dawson je bil namreč zadnja postaja filmskih kopij na poti po kinematografih, zato si distributerji niso hoteli delati dodatnih stroškov s prevozom filmov nazaj in so ti ostajali tam. Ko so jih našli, je bila to med arhivarji prava senzacija, potem je javnost počasi pozabila nanje. Današnje generacije zanje sploh ne vedo in zato sem se odločil, da se posnetkov lotim na svoj način. Moji kolegi iz arhivov mi čestitajo, da sem zgodbo končno spravil v javnost.
Se filmov lotite že z mislijo na povezavo z aktualnostjo ali se ta zgodi med raziskovanjem tematike? Čeprav izhajate iz arhivskih posnetkov vaši filmi vsebujejo jasen komentar sodobnosti.
V filmu Dawson: zamrznjeni čas sem pustil, da arhiv sam pove svojo zgodbo. To je moj formalni aparatus. Tema je bila tako bogata, da so se zgodbe začele same povezovati z današnjim časom. Med pregledovanjem materiala, sem se poglabljal tudi v tedanje novice in zgodbe oseb, upodobljenih na filmih. Časopisi so leta 1910 poročali o temah kot so delavske pravice, sufražetke, anarhisti. Našel sem posnetke shoda proti nasilju nad Afro-Američani iz leta 1917. Sto let kasneje gledamo iste parade. Mnoge družbene krivice in neenakosti, ki so jih naslavljali tedaj, še vedno nismo odpravili.
Ena od zanimivosti, ki ste jo izbrskali je tudi izvor bogastva družine Trump ...
Da. Eden teh norih ljudi, ki je z okoli sto tisoč drugimi iskalci zlata migriral v regijo Klondike ob meji z Aljasko je bil Trumpov ded, ki je obogatel tako, da je v mestu Dawson odprl bordel. Najprej tega podatka nisem nameraval vključiti v film, saj sem mnenja, da nekomu s tem, ko ga omenimo, dajemo veljavo. Vmes pa je postal predsednik. Ta podatek, ki se na platnu izpiše za pičlih 14 sekund, je zdaj postal ena od največjih tem in zanimivosti filma.
Brez obotavljanja spomnite tudi s kakšnim eksploatiranjem ljudi in narave so do bogastva prišle družine Guggenheim in Rockefeller, četudi ste prejemnik denarnih nagrad njihovih skladov...
Teh družin se je dolgo držal slab sloves in morali so si oprati ime. Zato so se odločili podpirati umetnost. Sto let kasneje podeljujejo štipendije, muzeji nosijo njihovo ime, mi pa jih imamo za velike dobrodelneže. V umetnosti je odrešitev.
Vaš film Decasia, je postal prvi film 21. stoletja, ki ga je kongresna knjižnica uvrstila v svoj filmski register. Slavni dokumentarist Errol Morris pa ga je imenoval za najboljši film vseh časov.
Seveda je to lep kompliment. A izjavo moramo razumeti v kontekstu. Moj prijatelj novinar mu je film pokazal in po 15 minutah je Errol to res rekel. A težko rečem, da je to res najboljši film vseh časov. Vsak ima svojega najbrž ...
Kateri je vaš?
Rosemaryjin otrok. To je popoln film, s popolno strukturo.
Dramaturgijo in suspenz vašim filmom daje glasba.
Filme sem v večini primerov montiral na glasbo. Četudi je bila glasba narejena posebej za film. Pri filmu Dawson pa je bilo obratno. Skladatelju Alexu Somersu sem razložil, da gre za tragedijo mesta in kapitalizma in mu dal natančna navodila, kako naj glasba spremlja podobe.
Sodelujete z znanimi skladatelji, med katerimi so tudi slavni jazz glasbeniki, Dave Douglas, Vijay Iyer, Bill Frisell. Z Frisellom imata posebno vez ...
Po faksu sem nekaj časa delal kot pomivalec posode v newyorškem jazz klubu Village Vanguard. Da, taka je resničnost. (smeh) Poslušal sem koncerte in zelo mi je bila všeč glasba Billa Frisella. Njegove skladbe sem začel uporabljati v svojih filmih in mu nekega dne to povedal in mu jih pokazal. Prosil me je, da zmontiram film, za katerega bi napisal glasbo za newyorški kitarski festival. Prvič pa sva resneje sodelovala leta 2012 pri filmu The Great Flood. Od oboževalca, preko pasivnega do intencionalnega sodelavca torej. Letos jeseni v Londonu predstavljava nov filozofsko-znanstveno abstraktni film Electricity.
Imenujejo vas filmski alkimist. Kako bi se opredelili sami?
Glede na to, da uporabljam stare filme, ki so bili posneti pred mojim časom, si zamišljam, da sem zgolj sinapsa, ki prenaša njihovo sporočilo v današnji čas. Pomislite na vse filmske arhive in pozabljene podobe! Jaz grem tja in jih izkopljem ter jih postavim v ospredje našega spomina. Preiskujem stvari, ki smo jih nekoč že videli in vedeli, a smo jih pozabili. Tako razumem svojo vlogo v socialnem smislu, kot umetnik pa iščem predvsem vizualno zanimive posnetke, s katerimi lahko povem zgodbo v filmskem jeziku.
