Blišč, tradicija, moč oskarjev

Zmagovalci podelitve oskarjev ostanejo tema pogovorov več tednov po dogodku, nagrajeni filmi dobijo dodatno pozornost v kinematografih, naenkrat se zdi, da je padla dokončna odločitev o tem, kateri filmi so najboljši v preteklem letu. Celoten ritual podeljevanja najprestižnejših filmskih nagrad na svetu bodo letos ponovili že 83-ič in zgodovinsko gledano je vse, povezano s to prireditvijo, prava zgodba o uspehu.

Dogodek iz potrebe

Vse skupaj se je začelo že davnega leta 1927, ko je film iz majhnih zabaviščnih atrakcij na hitro dorasel v eno najdonosnejših gospodarskih panog v ZDA. Filmskim ustvarjalcem, razpršenim po različnih studiih, pa je kljub hitremu uspehu nekaj manjkalo. Tisto, česar še niso imeli, je bila enotna organizacija, ki je združila njihove interese, gladila spore in skrbela za standardizacijo, nekaj, kar so tisti čas hudičevo potrebovali. S cenzuro so grozile različne verske skupine, starševske organizacije so bile zaskrbljene nad pohujšljivo naravo filma, studii so se vedno znova znašli pod kritičnim drobnogledom tiska, pretil pa je tudi nov velik izum, ki je že kmalu za vedno spremenil sedmo umetnost – zvok. In da ne bi pri teh vprašanjih vsak ubiral svojo pot, temveč bi se teh vprašanj lotevali združeno, je na domu šefa studia MGM Louisa B. Mayerja nastala prva pogodba o ustanovitvi Akademije filmskih umetnosti in znanosti, ki jo je nekaj dni pozneje, 11. januarja 1927, potrdilo 36 pomembnih imen iz filmskega sveta (med njimi Cecil B. DeMille, Douglas Fairbanks, Mary Pickford, Raoul Walsh itd.). Akademija je v svojem prvem letu štela 230 članov in je že na začetku, tako kot danes, nove člane pridobivala samo po povabilu. Ena prioritet organizacije je bila tudi slavljenje največjih filmskih dosežkov, in že takoj so stekle priprave za prvo podelitev nagrad Akademije, ki je bila dve leti pozneje, 16. maja 1929, v hotelu Hollywood Roosevelt v Los Angelesu.

V začetku kot družinska večerja

Na prvi podelitvi so nagrade razvrstili v 12 kategorij, uporabljali pa so kompleksen, 3-fazni sistem izbiranja nominirancev, kjer je končne zmagovalce izbralo 5 sodnikov. Prireditve ni krasila napetost, kakršno ob podelitvi poznamo danes, ker so nagrajence objavili že tri mesece prej in je bila podelitev res zgolj formalnost.

Dogodek je bil precej daleč od vsestranske pozornosti sveta in medijev, kot je je deležen dandanes. Kot so takrat pripovedovali nekateri izmed 270 gostov večera, v glavnem članov Akademije, je imelo vse skupaj prej pridih velike družinske večerje kot pa gala prireditve. Po uvodni slavnostni večerji je v kratki podelitvi goste nagovoril predsednik združenja, Douglas Fairbanks, ki je razložil, kako so izbrali nominirance in nagrajence. Na hitro so podelili nagrade, nato je sledila serija kratkih govorov nekaterih ustanovnih članov Akademije, potem pa so kot novost zavrteli zvočni film s Fairbanksom v glavni vlogi.

Vse skupaj (brez večerje) je bojda trajalo le kakšnih 15 minut, pri tem pa še nihče ni vedel, kakšno pomembnost sploh imajo te nove nagrade. Omeniti velja, da ker se nagrajenec za glavno moško vlogo Emil Jannings prireditve ni mogel udeležiti in so mu kipec izročili že pred njegovim odhodom domov v Nemčijo, je prav on postal prvi človek v zgodovini, ki je v roke prejel oskarja. Večer je z govorom zaključil Al Jolson, igralec v prvem zvočnem filmu Pevec jazza (1927), ta trenutek pa je pomenil kar pomembno simbolno prelomnico. Prva podelitev je bila namreč tudi edina, na kateri je slavil nemi film – nagrado za najboljši film je odnesel film Krila (1927). Že naslednje leto, na 2. prireditvi, so zvočni filmi začeli prevzemati vodilno mesto, nemi pa so počasi začeli prehajati v roke filmskih zgodovinarjev.


Celoten članek si preberite na www.polet.si


VIDEO: AL Jolson - Pevec jazza (1927)