Tiskane izdaje
Sarajevo - Na rdeči preprogi pred Narodnim gledališčem v Sarajevu so se sprehodili vsi letošnji gostje, filmski ustvarjalci in ekipe filmov tekmovalnega programa SFF. Žirija, ki ji predseduje romunski režiser Calin Peter Netzer, je srce Sarajeva za najboljši film podelila turškemu Mustangu režiserke Deniz Gamze Ergüven.
Nagrado za najboljšega igralca je dobil kar ansambel šestih iz grškega filma Chevalier (Jorgos Kéntros, Vangelis Mouríkis, Panos Kóronis, Makis Papadimitríou, Jorgos Pyrpassópoulos, Sakis Rouvás), prav taka je bila odločitev pri kategoriji za najboljšo igralko: srce gre ženskemu ansamblu iz filma Mustang (Güneş Şensoy, Doga Doğuşlu, Tuğba Sunguroğlu, Elit İşcan, Ilayda Akdoğan).
Najbolj slovensko obarvan filmski dan v Sarajevu je bila sreda. V tekmovalnem programu so prikazali dokumentarec Metoda Pevca Dom (Vertigo), o prebivalcih samskega doma na Ulici Vide Pregarčeve v Mostah, nekdanjih Vegradovih delavcih. Pevec se je za eno leto vselil v eno od sob, da bi poskušal pridobiti zaupanje njegovih stanovalcev, in posnel pretresljiv dokument človeških usod na robu eksistence. Absurd kapitalizma je povzel z enim samim stavkom: »Hildi Tovšak, ki je tem delavcem dolžna enajst milijonov, je bolje v zaporu kot njim v samskem domu. Je in spi bolje.« Drugačno ozračje je v TeenAreni vzbudil film Borisa Petkovića Utrip ljubezni, v katerem nastopa hrvaška igralska zvezda nove generacije Judita Franković kot violinistka, ki se zaljubi v raperja (Jernej Gašperin), eden ključnih likov je tudi raper Zlatan Ćordić - Zlatko, med nastopajočimi pa so tudi drugi slovenski glasbeniki, kot sta Gušti in Ali En. Isti dan je bila premiera filma Leaves of a Tree Anteja Novakovića, režiserja hrvaškega rodu; občinstvo je navdušil z dolgometražnim prvencem z zvezdniško zasedbo z Ericom Robertsom, Sean Young, Armandom Assantom in Brankom Đurićem v glavnih vlogah ter s Tanjo Ribič v vlogi nune.
Tekmovalni program selektorice Elme Tataragić je bil letos izjemen, najboljši do zdaj, so si edini mednarodni kritiki. Spet je bila večina od desetih izbranih filmov prvencev mladih talentiranih avtorjev iz regije, med drugim letošnja senzacija Cannesa, madžarski film Saulov sin režiserja Lazsla Nemesa - na SFF je dobil posebno nagrado žirije. Pretresljivo zgodbo je postavil v Auschwitz-Birkenau leta 1944, kjer nacisti skupino judovskih zapornikov prisilijo v pomoč v kolesju iztrebljanja, dokler protagonist filma Saul med delom v krematoriju ne prepozna trupla svojega sina.
Največ pozornosti je bil seveda deležen Zenit (Zvizdan) hrvaškega režiserja Daliborja Matanića, letošnji puljski zmagovalec in dobitnik cannske nagrade Un Certain Regard. Slovenska manjšinska koprodukcija (Gustav film) govori o nemogoči, prepovedani ljubezni, ki išče svoj izraz v času nacionalnih nestrpnosti in sovraštva. Direktor fotografije je Marko Brdar, oblikovalec zvoka Julij Zornik, oblikovalki maske Mojca Gorogranc Petrushevska in Talija Ivančič, kolorist Emil Svetlik, igralec Nejc Cijan Garlatti, slovenska je celotna tehnična ekipa.
Film Naša svakodnevna priča (Naša vsakdanja zgodba) Ines Tanović je prav tako bosansko-slovensko-hrvaška koprodukcija (slovenski koproducent Studio Maj), v kateri poleg Uliksa Fehmiuja (v New Yorku živečega sina legendarnega Bekima Fehmiuja) in Emirja Hadžihafizbegovića igra tudi Marko Mandić. V programu V fokusu pa so predstavili hrvaški film Ti mene nosiš, ki sta ga sestri Juka (Ivona režiserka, Anita producentka) ustvarjali kar šest let; dobil je izjemne domače in mednarodne kritike, nastopa tudi slovenski igralec Sebastijan Cavazza.
Podelitev srca Del Toru kot koncert na stadionu
Pred začetkom projekcije filma Popoln dan španskega režiserja Fernanda Leóna de Aranoe, z Beniciom del Torom v vlogi humanitarnega delavca v BiH, se je v odprtem kinu gnetlo več kot štiri tisoč gledalcev. Podelitev častnega srca Sarajeva ameriškemu igralcu Beniciu del Toru je po ozračju spominjala na koncert na stadionu. Nič čudnega. Vojna drama in črna komedija v enem govori o humanitarnih delavcih brez meja leta 1995 v BiH. Zgodba deloma spominja na Nikogaršnjo zemljo, ki je leta 2001 BiH prinesla oskarja, tako po črnem humorju, situacijskem zapletu (v Zemlji je to bomba, na kateri leži vojak, tu truplo, vrženo v vodnjak s pitno vodo) in po ostri kritiki modrih čelad, pri katerih so birokratska pravila pomembnejša od reševanja življenj. Ob tem v eni od glavnih vlog nastopa Feđa Štukan, najbolj vroč izvozni artikel bosanske mlajše igralske generacije, v vlogi sirote pa je izjemen enajstletni Eldar Residović, oba je sarajevsko občinstvo še posebno burno pozdravljalo - dokler ni po rdeči preprogi med dramatično glasbo 2 Cellos prišel Benicio del Toro in na odru iz rok direktorja festivala Mirsada Purivatre prejel častnega srca Sarajeva.
»Nekdo me je vprašal, v čem se ta nagrada razlikuje od drugih. Srce Sarajeva lahko primerjam s ptičem feniksom. Zame predstavlja pogum, odločenost, da greš sam proti vsem, da bi lahko drugim dal nekaj izjemnega,« je med drugim dejal Del Toro. Pozneje je predaval na Talents Sarajevo; med sedemdesetimi talenti iz regije so ga poslušali tudi slovenska producentka Barbara Daljavec, kritičarka Ana Šturm in direktor fotografije Lev Predan Kowarski.
Čeprav je festival že pred časom začel preraščati zmožnosti mesta, kot je dejal tudi karizmatični Purivatra, je ohranil šarm, toplino in odprtost. Tako v kino kavarni ob Miljacki z zgovornim imenom Meeting Point, od nekdaj srcu festivala, še vedno lahko vstopiš v družbo bosanskih igralcev v vroči debati z Beniciom del Torom, nazdraviš z direktorjem festivala in selektorico, se pokloniš enemu od častnih gostov Brillanteju Mendozi ali Atomu Egoyanu in ujameš producente Phillippa Boberja, Daneta Hočevarja (Vertigo) in Ido Weiss (Bela film) sredi pogovorov o novih zgodbah.
Sarajevo že dolgo ne privablja svetovnih imen samo zaradi »vojne karizme mesta«, ampak zaradi atmosfere, o kateri govorijo vsi, ki so prišli sem in se nenehno vračajo, je dejal Purivatra. Ter seveda zato, ker se v programih, kot sta CineLink, Talents Sarajevo, rojevajo nove zgodbe in koprodukcije, ki osvajajo občinstvo in vse pogosteje prodirajo na festivale A-kategorije po svetu.
