Buldožer − pljunek, ki še vedno odmeva

Serija dokumentarnih filmov Glasba je časovna umetnost o pomembnih albumih slovenske popularne glasbe se nadaljuje. Po dokumentarcu­ o prvencu Pankrtov, plošči Dolg­cajt (Igor Zupe, 2006), sledi­ LP film Buldožer – Pljuni istini­ u oči režiserke Varje Močnik ter scenaristov Igorja Bašina in Barbare Kelbl. Za prihodnje leto je napovedan dokumentarni film o prvencu skupine Laibach.

Skupina Buldožer je bila ena najbolj bizarnih, nenavadnih, čudaških, revolucionarnih in posebnih rock skupin, ki jih je lahko naplavilo le v Sloveniji oziroma Jugoslaviji, deželi socializma s humanim ­obrazom.

Ta naša (takratna) država je dobila leta 1975 pljunek v obraz, kajti izšel je prvenec skupine Buldožer Pljuni istini u oči, in to pri beograjski založbi PGP. Bil je tako velika uspešnica, da ga niso več ponatisnili. Zanimivo je, da budnih ušes naše takratne družbe niso zmotila besedila, ki so bila in so še zdaj bizarna, temveč sličica našega ljubega maršala Tita, ki je bingljala nad glavo malega Činča, ko je s harmoniko nastopil na proslavi. To je le ena od obilice podrobnosti v filmu LP film Buldožer – Pljuni istini u oči, ki so ga v torek premierno predstavili v ljubljanskem Kinodvoru.

Časopis z dodanim vinilnim albumom

Na tem albumu ni le čudna glasba s še bolj čudnimi besedili,­ ampak tudi bruhanje, ki ga je bilo zelo zahtevno posneti. Nekaj posebnega je tudi ovitek albuma, ki je v resnici nekakšen časopis z dodanim vinilnim albumom. Slavko Furlan je oblikoval izvirno naslovnico, Kostja Gatnik pa ustvaril stripovski del v tem ­časopisu.

V filmu televizijska napovedovalka, ki jo igra Jelena Aščić, prebira ta časopis in povezuje delčke zgodbe, ki jo razkrivajo člani prve postave Buldožerja Boris Bele (ritem kitara, vokal), Marko Brecelj (glavni vokal), Borut Činč (klaviature), Štefan Jež (bobni) in Andrej Veble (baskitara), razen pokojnega kitarista Uroša Lovšina. Tudi na filmu, kakor na premieri, je bila več kot očitna dvojnost, ki je bila gonilna sila Buldožerja ter hkrati njegova ovira. To je bil predvsem boj dveh velikih egov Beleta in Breclja, kar je gnalo zasedbo naprej in jo tudi po dveh albumih Pljuni istini u oči (1975) in Zabranjeno plakatirati (1976) ter mini filmskem albumu Živi bili pa vidjeli (1979) temeljito spremenilo z odhodom Marka Breclja.

Vsak, ki se tehtno spozna na slovensko in jugoslovansko rock glasbo, se ob albumu Pljuni istini u oči postavi na stran zagovornikov tega glasbenega izdelka, ki je bil ob izidu daleč pred časom in še vedno zveni kot glasbena zgodba iz nekega vzporednega vesolja. Če pomislimo, smo svojčas tudi živeli v takem vzporednem vesolju. Glasba s prvenca skupine Buldožer je bila zvočno ozadje odraščanja kar nekaj generacij poslušalcev in seveda glasbenikov. Njeni odrski nastopi so bili manične eksplozije kreativne norosti, ki so občinstvo bodisi šokirale bodisi navdušile. Žal ni veliko ohranjenega filmskega materiala z njihovih nastopov v živo ali na televiziji, saj so svojčas na nacio­nalni televiziji preveč strastno presneli magnetne trakove. Je pa v filmu posnetek dua Trio Buldožer z Opatijskega festivala, ko sta Brecelj in Bele izvedla pesem Rastemo. Album Pljuni istini u oči je nepogrešljiv del našega popkulturnega izročila, številne domislice z albuma in ovitka so postale del našega vsakdana.

Obujanje spominov, ki ga skorajda kot spoved opravijo člani skupine Buldožer, njihovi prijatelji in oboževalci, na trenutke osvetli okolje in čas nastanka prvenca. Po drugi strani ostaja veliko v megli oziroma verjetno v dimu kakšne trave ali globinah potokov viskija, ki naj bi ga ustvarjalci lokali ob nastanku prvenca. Koliko je mita pri nastanku prvenca skupine Buldožer in koliko resnice, verjetno ne vedo prav dobro niti udeleženci.

Črni humor z glasbeno spremljavo

Ne glede na to je prvenec postal in ostal legendaren izdelek kulture nekega časa in kraja. Čeprav so takratni oblastniki poskušali zatreti­ skupino Buldožer, se je vedno našla dovolj podpornikov, ki so tej skupini omogočili javno delovanje. Bili so tako močna avantgardna pojava, da so jih jemali resno mnogi, čeprav so se člani zasedbe večinoma zafrkavali, in to na meji dobrega okusa. Črni humor je z albumom Pljuni istini u oči dobil glasbeno spremljavo.

Pričevanja režiserka prepleta s fiktivnimi prizori, slikovnim materialom s plošče, arhivskim gradivom in animacijami. Tako je tudi film precej buldožerjevski in kaj drugega bi bilo zagotovo povsem neprimerno.