Tiskane izdaje
Mnenja o tem, po katerih filmih si bodo kritiki zapomnili jubilejni 70. festival v Cannesu, so štiri dni pred koncem še precej deljena, vsi pa se strinjajo, da ne bodo nikoli pozabili rigoroznih varnostnih ukrepov zaradi morebitnega terorističnega napada.
Oboroženi policisti in specialci so vsepovsod, pred vhodi v festivalske dvorane zaradi temeljitih pregledov obiskovalcev nastajajo dolge vrste.
Med izstopajočimi filmi kaže na prvem mestu omeniti Neljubov (Brez ljubezni) ruskega scenarista in režiserja Andreja Zvjaginceva. Film govori o ločevanju Ženje in Borisa, ki se jima zelo mudi zaživeti z novima partnerjema, do svojega 12-letnega sina pa sta povsem brezbrižna in dva dni sploh ne opazita, da je izginil iz stanovanja.
Avtor se osredotoča na lika mame in očeta, pripadnika srednjega razreda iz urbanega okolja, ki nimata nobenih čustev drug do drugega in tudi ne do svojega edinca. Mati si otroka ni želela, prav sovraži ga. Zelo pa je navezana na svoj pametni telefon, na katerega ves čas pogleduje, od njega se ne more ločiti niti med spanjem.
Kritikom je všeč tudi film Okja južnokorejskega režiserja Bong Joon Hoja, v katerem igra Tilda Swinton. Foto: Reuters Pictures
Glede na to, da je avtorjev prejšnji vrhunski film Leviatan, ki kritizira rusko družbo, tamkajšnje oblasti razjezil, se je Zvjagincev pri zadnjem filmu odpovedal državnemu denarju. Brez ljubezni so posneli v nemško-francosko-belgijski koprodukciji.
Haynes razočaral
Novinarji so veliko pričakovali od najnovejšega dela Todda Haynesa Wonderstruck, ki je tako kot Zvjagincev ljubljenec organizatorjev canskega festivala. Njegov prejšnji film Carol so hvalili, imel je šest nominacij za oskarja, Ronney Mara je pred dvema letoma za vlogo v njem v Cannesu prejela nagrado za najboljšo igralko.
Wonderstruck večina ameriških medijev po premieri v Cannesu slavi kot letošnjega kandidata za oskarja, drugih kritikov pa ni navdušil. Čeprav v filmu igrata zvezdnici Julianne Moore (to je že njena četrta vloga v Haynesovih filmih) in Michelle Williams, sta njuni vlogi stranski, kajti glavni vlogi imata otroka.
Film ima dve vzporedni zgodbi, ena se dogaja leta 1927 v črno-beli tehniki, kjer je v središču gluha deklica Rose (Millicent Simmonds), druga pa se dogaja leta 1977, kjer je glavni lik 12-letni Ben (Oakes Fegley), ki je oglušel zaradi strele, pobegne od doma in išče svojega očeta, ki ga ni nikoli poznal. Film je nastal po knjigi z istim naslovom Briana Selznicka, zaradi gluhih glavnih likov je velik del brez dialogov.
Z analizo družbe se ukvarja tudi film Square (Kvadrat), švedskega režiserja Rubena Östlunda, ki ga poznamo po filmu Višja sila. Tokratni film temelji na galerijskem interaktivnem projektu, s katerim ugotavljajo solidarnost in empatijo ljudi. Znotraj štirikotnika obiskovalca preverjajo, ali zaupu človeku v bližini, med drugim tako, da na tla galerije odloži denarnico. Okrog tega projekta je zaplet z osrednjim likom kustosom sodobne umetnosti (Claes Bang). Film je kritikom v glavnem všeč, niso pa nad njim ravno navdušeni.
Aplavz za svinjo
Precej jim je všeč tudi film Okja južnokorejskega režiserja Bong Joon Hoja, znanega po filmu Ledeni vlak. Okja je ime posebni svinji, eni od 26, ki so nastale z gensko mutacijo velike mesne korporacije in naj bi zrasle do velikosti manjšega slona. Okja je rasla v gozdovih Južne Koreje v družbi deklice Mije. Prišel je čas, ko je treba svinjo vrniti korporaciji, na čelu katere je Lucy Mirando (Tilda Swinton).
Mija se upira in ko se zdi, da bo Okja pristala v New Yorku in tekmovala za najboljšo supersvinjo na svetu ter na koncu končala v klavnici, pridejo člani Animal Liberation Fronte, na čelu z Jayjem (Paul Dano), ki želijo korporacijo razkrinkati. Gre za gledljiv, družinski film, ki pa je hkrati tudi družbenopolitično izzivalen in kritičen do korporacij.
Film Okja je producirala družba Netflix, ki filmov ne prikazuje v kinih, ampak neposredno na svojem internetnem televizijskem kanalu. Mnogi so se jezili na organizatorje, ker so film, ki ga ne bo v kinih, uvrstili v selekcijo, na začetku projekcije so ob prikazu znaka družbe Netflix v dvorani žvižgali, na koncu pa so filmu ploskali.
Film Michela Hazanaviciusa Le Redoutable (Strašljiv), ki se ukvarja z velikim francoskim režiserjem Jean-Lucom Godardom, je zabaven. Pripoveduje o njegovem življenju, ko je bil v zvezi in pozneje v zakonu (svojem drugem) z veliko mlajšo nemško igralko Anne Wiazemsky, potomko ruske plemiške družine in vnukinjo nobelovega nagrajenca za književnost Françoisa Mauriaca, s katero je 1967 snemal film Kitajka. Lik Godarda z njegovimi političnimi in filmskimi kontroverznostmi ter prepiri in razhajanji s somišljeniki in kolegi ter zaradi njegovega ljubosumja tudi z Anne igra Louis Garrel, sin režiserja in novovalovskega Godardovega kolega Philippe Garrel. Film, ki Godarda prikazuje kot samovšečneža in prepirljivca, je nastal po romanu same Anne Wiazemsky.
Še en film je vznemiril novinarje v Cannesu in sicer aktivistični 120 battements par minute (120 udarcev na minuto) Robina Campilla, scenarista in režiserja argentinskega rodu. Avtor neposredno, malone dokumentarno in zelo eksplicitno predstavlja življenje pariških gejevskih aktivistov, okuženih z virusom hiv, in njihova prizadevanja za boljše zdravljenje v Franciji in za bolj dostojanstveno življenje bolnikov z aidsom.
Spet hvaljeni Lanthimos
Nobeden od teh filmov pa ni filmskih kritikov navdušil toliko kot Brez ljubezni Zvjaginceva, ki so ga prikazali na začetku festivala. Po dobrih ocenah se mu je približal The Killing of Sacred Deer (Uboj svetega jelena) grškega režiserja z bivališčem v ZDA Jorgosa Lantimosa. Lantimosov film je šokantna grozljivka, v katerem glavni vlogi igrata Collin Farell in Nicole Kidman.
Kritiki pravijo, da je boljši od avtorjevega prejšnjega filma Jastog, ki je zelo dober, zato ga tudi ocenjujejo kot kandidata za zlato palmo. Govori o zakoncih Stevenu in Anne, uspešnem zakonskem paru – on je kardiolog, ona oftalmologinja –, ki imata dva otroka in veliko hišo.
Par je navzven tako zelo fin, da se poraja občutek, kako s to finostjo nekaj ni v redu. In res. Steven se druži s 16-letnim fantom, mu daje denar in kupuje darila, pripelje ga celo domov na družinsko kosilo. Ne gre za spolno privlačnost, ampak je Steven pred tremi leti operiral fantovega očeta, ta je med operacijo umrl. Sin pa se želi kruto maščevati.
In tu je še film Happy End (Srečni konec) avstrijskega avtorja Michaela Hanekeja, ki so mu nekateri že kar vnaprej pripisovali zlato palmo. Film govori o življenju malomeščanske družine v Franciji, kjer vsi člani prikrivajo nekatere stvari iz zasebnega življenja. Najstarejšega člana družine igra 86-letni Jean-Louis Trintignant (Ljubezen), njegovo hčer pa Isabelle Huppert.
Ta film je najbolj od vseh razdelil kritike. Nekateri ga kujejo v nebo, drugi ugotavljajo, da so pričakovali preveč, ker da gre za manj uspešno nadaljevanje prejšnje mojstrovine Ljubezen, nagrajene z zlato palmo.
Kljub temu je Happy End še vedno kandidat za zlato palmo poleg filmov Neljubov in The Killing of Sacred Deer. A festivala še ni konec in med favoriti se bo pojavilo še kakšno delo.
