Čas za revolucionarno ponovitev

Današnji dan na Fabuli bo posvečen enemu najzanimivejših teoretikov 20. stoletja, Walterju­ Benjaminu. S svojim delom je zaznamoval tako estetsko teorijo kot politično misel. Knjiga Usoda in značaj, o kateri bodo danes na Fabuli razpravljali­ Lev Kreft, Tadej Troha in moderatorka Polona Balantič, pa z literariziranimi spisi, spomini in ­filozofskimi fragmenti še posebej­ zahteva interpretacijo.

Benjaminovo delo je v veliki meri povezano s kontekstom, v katerem je deloval. Bil je dedič veličastne nemške filozofske tradicije od Kanta in Hegla do Marxa, hkrati pa globoko v tradiciji judovske mesijanske mistike. Skupine in teoretske usmeritve, ki ji je pripadal, se je prijelo ime Frankfurtska šola. V njej so teoretiki, kot so Theodor Adorno, Herbert Marcuse in Max Horkheimer, razvijali marksistično misel v navezavi na sodobne politične in estetske fenomene, radikalizirali so jo v kritiko razsvetljenstva, kasneje pa – kljub pripadnosti levičarski misli – tudi stalinizma.

Benjaminova vloga v tem krogu je bila omejena predvsem zaradi njegove zgodnje smrti. Kot nemški Jud je v tridesetih letih zbežal iz Nemčije v Pariz, ko so ga nacisti zavzeli, pa je nameraval zbežati v ZDA prek nevtralne Portugalske. Zataknilo se je pri prečkanju meje med Francijo in Španijo, kjer je Francov režim skupino Judov, s katerimi je bežal tudi Benjamin, poslal nazaj v Francijo. Prepričan, da ga čaka ujetništvo ali smrt pod nacističnimi okupatorji, si je Benjamin 25. septembra 1940 vzel življenje.

Nova umetnost

Njegov opus je precej heterogen in obsega premisleke o prevajanju, nemški tragediji, razumevanju zgodovine in statusu umetnosti s prihodom novih tehnologij. Njegov legendarni esej Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati je tako posvečen naravi umetniškega dela po tehnoloških iznajdbah, kot sta film in fotografija. Znana Benjaminova teza je, da tehnike reproduciranja odvzamejo avro umetniškemu delu. Avra je dajala umetnini poseben status, zagotavljala ji je pristnost, izvirnost, posebnost. S pojavom fotografije in filma po Benjaminovem prepričanju avra izgine iz umetnosti, oba nova medija pa z množičnim dosegom umetnosti omogočita politični učinek. Tezo o izginjanju avre gre razumeti v navezavi na stališče Frankfurtske šole, še posebej Adorna, do modernizma, ki prekine s klasično umetniško reprezentacijo. Ta naj bi utrjevala videz harmoničnosti in skladnosti ter s tem prikrivala tudi antagonizme družbenih razmerij, medtem ko modernizem temelji prav na prikazu določenega zloma, neujemanja, neskladja.

Benjaminov esej se konča z znamenito analizo fašizma in komunizma ter njunega razmerja do umetnosti. Po Benjaminu se fašizem opira na estetizacijo politike, medtem ko komunizem stavi na politizacijo estetike. Fašizem poskuša ohraniti ekonomska družbena nesorazmerja tako, da omogoči delavskim množicam javni izraz, sodelovanje pri javnih ritualih – v tem Benjamin vidi estetizacijo politike. Politizirana umetnost komunizma pa meri prav na umetnost, ki se odreče svoji okrasni funkciji in postane politični agent.

Če Benjamin razume umetnost svojega časa in nove medije v kontekstu njihove politične vloge, tudi zgodovino motri skozi specifično mišljenje politike in družbenega. V svojih Tezah o zgodovini namreč zavrne idejo zgodovine kot napredka in afirmira drugačno časovnost, ki jo v izrednih trenutkih prekinejo revolucije. Te Benjamin razume kot prelome v času, ko lahko progresivna ideja iz preteklosti s ponovitvijo znova pridobi aktualnost. Pri tem vračanju preteklih trenutkov gre za tako imenovani mesijanski čas, ki s svojim nastopom prekine linearni potek časa in prinaša možnost odrešitve skozi revolucionarni akt. Benjaminov mesijanizem tako ni religiozen, ampak judovsko idejo odrešitve na edinstven način poveže z idejo politične emancipacije, ki se lahko uveljavi skozi revolucijo.

Fragmenti misli

Usoda in značaj (knjigo je izdala Beletrina, prevajalci zbranih tekstov v njej so Peter Gorenšek, Milka Petrovec Fuhrmann, Aleš Šteger, Tadej Troha, Samo Tomšič) prinaša prerez Benjaminovega opusa, ki se skozi različne pristope loteva raznolikih tem. Če so spisi, objavljeni v knjigi, bližje teoriji, saj se ukvarjajo z religijo, zgodovino in vprašanjem nasilja, njegova prozna dela – denimo spomini na odraščanje v Berlinu v spisih Berlinsko otroštvo okoli leta 1900 in Moskovski dnevnik ter fragmenti – sodijo v bližino leposlovja. Filozof Tadej Troha je v spremni besedi opozoril, da so hermetičnost, strnjenost in enigmatičnost Benjaminovega pisanja znaki tega, da se je avtor hotel izog­niti »takrat prevladujoči tendenci 'sporočanja sporočljivega'«.

V Usodi in značaju postane očitno, da je Benjamin izviren mislec, ki lahko banalne predmete, kot sta omara in ogrlica, ali pa mestne ulice in spomenike obravnava z enako vnemo in pronicljivostjo kot vprašanje kapitalizma kot religije. V fragmentih je njegova obravnava tudi izjemno trivialnih tem namerno nesistematična. Tam si motivi slikarstva, sramu, smrti in usode v razmerju do subjektovega značaja (kar je velik motiv antične tragedije) delijo prostor z opažanji na temo Hitlerjeve moškosti, Miki Miške, astrologije, grafologije, italijanskega načina razpravljanja ali slabega sloga pisanja nemških učenjakov.

Dejansko se zdi, da tu bolj kot vsebina zahteva interpretacijo forma pisanja in mišljenja. Avtorjevi prebliski so mestoma zelo enigmatični, a zdi se, da ta forma ustreza Benjaminovi ideji posebne časovnosti in odrešenja: obstajajo privilegirani trenutku v času, ko iznajdbe preteklosti postanejo dober in uporaben material sodobnosti in ko najbolj vsakdanje objekte lahko znova uporabimo na nov, nepričakovan način. Tako Benjamina v Moskvi dvajsetih let bolj kot velike politične spremembe zanimajo podrobnosti, kot je oživljena ruska tradicija lesenih igračk.

V njegovih fragmentih lahko prepoznamo zametke tez ali misli, ki se lahko dovršijo šele pri bralcu. Naloga vsakokratnega bralca in branja je, da po svoje zaključi, uporabi, premisli posamezne fragmente. Drobci misli so torej tu dani v rabo in so na razpolago vsakemu obdobju, da jih na novo interpretira in uporabi v družbenem boju.