Tiskane izdaje
Eden najslavnejših filmov vseh časov, Casablanca, je star sedemdeset let. Zdi se malce nepošteno, da nečemu, kar se zdi popolno, brezčasno in nesmrtno, sploh štejemo leta.
Pravijo, da je do uspešnosti filma pripeljal niz srečnih naključij. Prvo naključje je bilo, da je scenarij zanj prispel na naslov studia Warner Brothers dan po japonskem napadu na Pearl Harbor,
8. decembra 1941. To je bilo v času, ko so ZDA nujno potrebovale protinacistično in protiizolacionistično propagando, saj je bila večina Američanov proti temu, da bi se ZDA vpletale v drugo svetovno vojno.
Vsebina filma je tej potrebi ustrezala, zato so ga producenti pograbili. Ob začetku snemanja je bila napisana le polovica scenarija, ostalo so dodelali sproti. Tako Ingrid Bergman do zadnjega ni vedela, ali bo njen lik na koncu ostal z Rickom ali z Victorjem. Igrala je z negotovostjo, kar je prispevalo k naelektrenosti njenega odnosa do glavnega lika.
Srečno naključje je tudi hotelo, da so v vlogi Ricka Blaina angažirali Humphreyja Bogarta. Če bi angažirali Ronalda Reagana, kot so prvotno nameravali, slavne replike, kot so »Here's looking at you, kid«, »Louis, I think this is the beginning of a beautiful friendship« ali »Of all the gin joints in all the towns in all the world, she walks into mine«, zagotovo ne bi imele enakega zvena in pomena.
Tudi pri režiserju so imeli srečno roko. Michael Curtiz se je v filmu proslavil s stilom, ki ga imenujejo »nevidni stil«, osvaja bolj z atmosfero kot vpadljivimi vizualnimi elementi. Poleg tega je imel kot Jud (rodil se je kot Mihaly Kertesz na Madžarskem) z nacisti izkušnje iz prve roke, saj je del njegove družine bežal iz okupirane Evrope tako kot nekateri liki v filmu Casablanca.
Med dolžnostjo in ljubeznijo
Casablanca je vojna melodrama o ljudeh, razpetih med patriotsko dolžnostjo in ljubeznijo.
V ospredju je zagrenjen in ciničen lastnik nočnega kluba Rick Blaine (Humphrey Bogart), človek z zlomljenim srcem in pestro preteklostjo. Njegov Café Americain v maroški Casablanci je prostor, kjer se zbira pisana množica ljudi, med drugimi tudi vojni begunci, ki poskušajo na črnem trgu kupiti vizo, da bi prebežali v ZDA.
Rickovo življenje se postavi na glavo, ko pride v mesto Ilsa (Ingrid Bergman), njegova bivša zaročenka, ki poskuša zase in za moža, znanega vodjo odporniškega gibanja iz vzhodne Evrope Victorja Laszla (Paul Henreid), pridobiti vizo za Ameriko. Srečanje ju prestavi v čase, ko se je med njima napletla ljubezenska zgodba. Na koncu je Rick Blaine postavljen pred dilemo, ali izbrati žensko, ki jo ljubi, ali pomagati njenemu možu zbežati iz Casablance.
Od Casablance sprva nihče ni pričakoval nič posebnega, bil je le eden od 533 filmov, ki so leta 1942 prišli v kinodvorane. Zopet je srečno naključje hotelo, da so ravno v času premiere zavezniške čete izvedle invazijo na Severno Afriko in je bila beseda Casablanca veliko v medijih, kar je prispevalo k temu, da je bil film bolj opažen. Takoj je dobil dobre recenzije. Leta 1943 je prejel tri oskarje (za najboljši film, za scenarij in režijo), njegov mednarodni uspeh pa se je začel po smrti Humphreyja Bogarta (leta 1957).
Leta 1977 si je pridobil titulo najpogosteje prikazanega filma na televiziji. Istega leta ga je American Film Institute uvrstil na tretje mesto na lestvici najboljših ameriških filmov vseh časov. Pred njim sta bila le Gone With the Wind in Citizen Kane. Leta 2002 ga je American Film Institute razglasil za najlepši ljubezenski film vseh časov.
Zakaj je Casablanca večna?
Veliko analitikov je poskušalo dognati, kaj je ta film postavilo na vrh teh častitljivih lestvic. Ponavadi izpostavljajo ganljivo ljubezensko zgodbo, privlačen kraj dogajanja, herojstvo razdvojenih junakov, triumf idealizma in vojnega patriotizma, stilistično privlačnost z elementi filma noir ter nepozabno igro Humphreyja Bogarta in Ingrid Bergman.
Prvi je ustvaril lik, čigar podoba v belem smokingu ali trenčkotu ostaja v spominu kot klasična referenca možatosti. Ingrid Bergman je v filmu pokazala eterično lepoto in igralski talent – je nežna, topla, nostalgična, polna hrepenenja, njen obraz naravnost sije.
Casablanca je zagotovo pomemben del popularne kulture. Veliko njenih citatov je v obtoku, pogosto jo citirajo v knjigah, filmih in oglasih. Svoje posvetilo Casablanci je Woody Allen postavil s filmom Play it Again, Sam, v katerem nosi tak plašč kot Rick Blaine in ponavlja slavne vrstice »Here's looking at you, kid«, razmišlja pa o seksualnih težavah in moškosti. V sedemdesetih se je pojavila tudi serija barov v stilu Ricka Blaina z imeni, kot so Play It Again Sam (Las Vegas), Rick's Café Americain (Chicago) in Rick's Place (Cambridge, Massachusetts).
Ob sedemdesetletnici so film na novo izdali v formatu Blu-ray. Gre za filmofilsko izdajo z dodatnim materialom: poleg filma si je mogoče ogledati več dokumentarcev o Casablanci, prebrati knjižico z izjavami ustvarjalcev, si ogledati še neobjavljene fotografije iz filma in podobno. Sedemdeset let je od takrat, ko je Humphrey Bogart Ingrid Bergman zašepetal 'We'll always have Paris'. Najbolj znanega citata filma, Play it again, Sam, ne izrečejo. Ilsa v resnici reče: Play it Sam. Play As Time Goes By.
