Človeštvu so dnevi spet šteti

Vojna za planet opic predstavlja posebno kinematografsko izkušnjo, ki gledalca usmerja k premisleku o naravi filma, pa tudi o naravi naše vrste sploh. V filmu se identificiramo z opicami, čeprav nam njihova pojava, težja razločljivost enega junaka od drugega in komunikacija z gestami niso domači.

Film je nastal kot tretji del filmske franšize, ki se dogaja pred dogodki iz izvorne znanstvenofantastične uspešnice Planet opic iz leta 1968, v katerih je igral Charlton Heston. Že v tistem obdobju so prvotni uspešnici sledila še tri nadaljevanja.

Prvi del nove trilogije Vzpon Planeta opic (2011) je posvečen laboratorijski mutaciji, ki pripelje do spremembe vrste opic, ki zdaj postanejo inteligentne. V drugem delu Zora Planeta opic (2014) pride do konflikta med ljudmi in opicami, pri čemer eden od opičnjakov Kobo fanatično zagovarja uničenje človeštva, medtem ko zmerni Cezar stremi h kompromisu in sožitju z ljudmi.

Vojna za planet opic se začne v podobni konstelaciji; Cezar še vedno teži k sobivanju z ljudmi, a ko mu mračni Poročnik, velik sovražnik opic, pobije družino, se mu vodja opic odloči maščevati. Odrine na pot, da bi izsledil krvoločnega vojaka, na odisejadi pa ga spremljajo najtesnejši sodelavci. V tem prvem delu filma se skupina opic počasi seznanja s tem, kaj se sploh dogaja med ljudmi. Izvejo, da ljudi napada virus, ki jih oropa govora. Polkovnik s svojo vojaško enoto izvaja genocid nad okuženimi, da bi preprečil uničenje tiste peščice ljudi, ki še poseduje tisto, po čemer ljudje dozdevno sploh so ljudje.

Aluzija na Mojzesa

Na poti opice spoznajo in s seboj vzamejo osirotelo deklico, za katero se pokaže, da jo je okužil isti virus, pridruži pa se jim še neznani, dobronamerni opičnjak, ki jih odpelje do Polkovnikove vojaške baze, kjer naj bi Cezar dobil priložnost za maščevanje. A ko pridejo tja, dojamejo, da je Polkovnik zasužnjil njihovo vrsto v nekakšni novodobni različici koncentracijskih taborišč. Ko se Cezar srečuje z grozovitostmi, s katerimi se Polkovnik izživlja nad opicami, tudi njega zajamejo in zaprejo.

Od tod naprej gre v filmu za to, kako bodo opice zbežale iz ujetništva. Izvemo tudi, da druge vojaške enote pripravljajo napad na bazo norega Polkovnika, tako da trenutek, ko opice s pomočjo svobodnih kolegov in deklice zbežijo iz zapora, sovpade s trenutkom, ko vojska napade Polkovnika.

V tem delu, kjer bi film po siceršnjih žanrskih standardih moral kulminirati v spopadu med protagonistiom in antagonistom Polkovnikom in Cezarjem, se zgodi obrat. Polkovnik se je okužil z istim virusom, ki se ga je tako bal in ga preganjal, da nazadnje napravi samomor. S pomočjo opic človeške sile porazijo Polkovnikovo bazo in zdi se, da bodo v zadnji bitki vojaki poskušali iztrebiti opice. A v tem trenutku se na dolino usuje snežni plaz katastrofalnih dimenzij, ki pod sabo pokoplje ljudi. Opice se pred plazom zatečejo na visoka drevesa in tako nesrečo apokaliptičnih razsežnosti preživijo.

Beseda vojna iz naslova filma je vsaj deloma zavajajoča – k temu, da planetu zavladajo opice, pripomore vrsta okoliščin: tako človeška samodestruktivnost (od igračkanja z genetiko v prvem delu franšize do smrtonosnega medsebojnega obračunavanja) kot naravne katastrofe. Na koncu filma, ko Cezar svojo vrsto pripelje v obljubljeno deželo, tam umre. Aluzija na figuro Mojzesa ni naključna.

Dobrodošla izjema

Film in celotna nova franšiza Planeta opic izstopata od množične produkcije visokoproračunskih filmov (blockbusterjev) in akcijskih franšiz o superherojih zaradi radikalne spremembe perspektive, ki bi jo lahko poimenovali antihumanistična. Ljudje so iz enega filma franšize v drugega bolj sporni, bolj kruti do opic in tudi drug do drugega. Film v času napovedi novih ekoloških katastrof, za katere smo soodgovorni, koketira z idejo, da so homo sapiensu dnevi na našem planetu šteti. Sodeč po mračni podobi ravnanja človeštva si to nič drugega niti ne zasluži.

Film in še posebno najvplivnejša filmska industrija v ZDA že vse od začetka tega umetniškega medija temelji na identifikaciji z glavnimi junaki. Od tod se napajajo celotni zvezdniški sistem in zaslužki filmske industrije. Vojna za planet opic z izjemo zvezdnika Woodyja Harrelsona, ki je odigral motenega in agresivnega Polkovnika, ne prinaša nobenih znanih filmskih obrazov. Še več, ključna oseba, s katero se poistovetimo, je vodja opic Cezar (odigral ga je Andy Serkis), torej pripadnik vrste, ki nam je tuja. Film je zaradi specifičnega obnašanja opic občasno prav meditativen, saj te komunicirajo z gestami, tako da smo obsojeni na daljše trenutke tišine in molka, tako netipične za sodobne filmske spektakle.

Vojna za planet opic, ki jo je režiral Matt Reeves, torej poteka na dveh ravneh. Po eni strani gre za zgodbo o prevladi opic na zemlji, po drugi strani pa je zgodba o tem, kako konzumiramo filme, saj tokratna edicija Planeta opic izpodbija osnovne pogoje, na podlagi katerih deluje filmska fikcija: potopitev gledalca v zgodbo in identifikacija z junaki. Med drugim tako ugotovimo, da se je film vselej zanašal na narcisistični užitek, ki ga je človek dobil ob prepoznavanju sebe v nekem priljubljenem liku ali junakinji; v zvezdniku ali zvezdnici. Ob vsem napisanem ne preseneča, da se žanrski okvir v tem nenavadnem visokoproračunskem spektaklu večkrat zamenja in se premešča iz vojnega filma v road-movie, v pobeg iz zapora in na koncu v biblijsko zavzetje obljubljene dežele. Vojna za planet opic je v poplavi vse bolj izčrpanih hollywoodskih franšiz dobrodošlo filmsko presenečenje, ki mu odpustimo tudi to, da traja skoraj dve uri in pol.