Črni panter na belem platnu

Izdelek režiserja Ryana Cooglerja ima od prvega kadra jasno politično sporočilo o rasah in predsodkih.

Objavljeno
30. marec 2018 12.41
Jela Krečič
Jela Krečič
Če bi morali letos izbrati­ ­naj­vplivnejši film, ki še vedno­ sproža odmeve, bi to moral­ biti Črni panter Ryana Cooglerja.­ Ne le da je ta film o temnopoltem superjunaku ­podrl rekorde gledanosti po svetu, ampak je v hvalospevih poenotil tudi kritiško srenjo. S čim si je zaslužil takšno odobravanje?

Film o afriški državi Wakanda ima mitsko zasnovo. Wakanda je obljubljena dežela, bogata z rudnino vibranium, ki ji je omogočila neverjeten tehnološki in vsesplošen napredek. Mestna državica se ponaša s prosperiteto in orožjem, ki mu v svetu ni para. A da bi ljudje Wakande, ki sicer združuje pet plemen, zavarovali svoj način življenja, so s sofisticirano tehnologijo zakamuflirali podobo svoje države, tako da za zunanjega opazovalca deluje kot tipična devastirana država tretjega sveta.

Že v tej zasnovi lahko vidimo politično sporočilo filma: afriška kultura in tradicija temnopoltih se modernemu kolonialnemu očesu morda zdita siromašni, a če bi se potrudili in pogledali bolj od blizu, če ne bi bili tako polni predsodkov in stereotipov, bi videli, kakšno bogastvo skriva v sebi. Črni panter je torej od prvega kadra eksplicitno in brezkompromisno namenjen opolnomočenju črnske populacije po svetu.

Zgodba, ki meša realizem (dejanske rasne napetosti v ZDA) s pravljičnimi prvinami (Črni panter ima nadčloveške moči po vzoru drugih superjunakov), se zaplete, ko vodenje monarhične Wakande prevzame T'Challa alias Črni panter (Chadwick Aaron Boseman),­ njegovemu prestolu pa grozi njegov bratranec N'Jadaka ali Erik Killmonger Stevens (Michael B. Jordan). Če je Črni panter zagovornik izolacionizma, ki je Wakandi toliko časa prinašal stabilen razvoj in blaginjo, je Killmonger prepričan, da bi se morala bogata državica odpreti in podpreti svoje ljudi, tj. dve milijardi temnopoltih po svetu.

Killmonger je namreč odraščal v ZDA in se je tam, soočen z vsemi možnimi krivicami, ki so jih deležni temnopolti, radikaliziral. Wakanda mora po njegovem postati svetovna sila in omogočiti boljše življenje temnopoltim. Spor med mladcema ima freudovski okvir: ravnanje obeh junakov namreč poteka v senci očetovskih dediščin. Oba sta od očetov (nekdanjega wakandskega kralja in njegovega brata) podedovala svoje nazore, pri čemer je prejšnji kralj, T'Challov oče, pokončal brata, zagovornika odpiranja Wakande, in Killmongerja pustil v nezavidljivih razmerah v ZDA. Krivda, ki jo zaradi očetovega zločina občuti T'Challa, bo igrala pomembno vlogo v razpletu filma.

Bolje smrt kot ujetost

Celoten film je uperjen v končni spopad med protagonistoma – na neki točki Killmongerju uspe vreči T'Challo s prestola in sam postane Črni panter, dokler »pravi« panter s pomočjo in podporo vseh svojih žensk (matere, sestre znanstvenice, nekdanjega dekleta, generalicke v vojski, ki je skoraj povsem ženska) ne ozdravi in nato v spopadu naposled premaga nasilnega Killmongerja.

Na koncu mu je T'Challa priprav­ljen pomagati in mu omogočiti zdravljenje, a Killmonger raje sprejme smrt kot življenje v ujetosti.

V odjavni špici film ponudi dodaten prizor: Črni panter v Združenih narodih napove odpiranje Wakande svetu, ki bo z vsemi naprednimi resursi priskočila na pomoč pomoči potrebnim.

Wakanda je torej sanjana dežela izvorne črnske premoči, ki – kot je značilno za mitsko pripoved – združuje nezdružljivo: poseben jezik, tradicionalne, a nekoliko stilizirane noše, plese, »tradicionalno« plemensko klicanje duhov skupaj s futurističnimi vozili, stolpnicami, medicino, vojno opremo. Je mešanica primitivnega in supermodernega; plemenske kulture in kolonialističnih vzvodov moči (črpanje surovine, ki potencialno omogoča militaristični razmah po svetu); razkazovanje tradicionalnih podob moške moči in poveličevanja žensk, ki so v filmu tako zverzirane bojevnice kot znanstvenice in svetovalke glavnega junaka.

A vse to se ne bi zdelo tako simptomatično – pravljični scenarij je po definiciji izmišljen, odprt domišljiji –, če ne bi svet Wakande vse atribute razvitosti črpal iz podob obstoječega sveta, v nasprotju s katerim naj bi nastal in obstajal. Wakanda ni alternativa obstoječi realnosti, je le njena izboljšana in s stiliziranimi črnskimi kulturnimi artefakti okrašena verzija prevladujoče ideje kapitalističnega napredka.

Drug element, ki štrli iz pravljične pripovedi, je Everett Ross, agent Cie (Martin Freeman). Ta je na sledi belskemu negativcu Ulyssesu Klaueju (Andy Serkis), ki preprodaja wakandsko orožje. Everett v bitki z njim skoraj umre. Wakand­čani mu z izjemno napredno medicino rešijo življenje in odtlej agent Cie postane del wakandskega establišmenta, na koncu pa kot siva eminenca Črnega panterja prisostvuje govoru v ZN. Sta nam scenarista Ryan Coogler in Joe Robert Cole hotela namigniti, da nad dogajanjem v afriški državi, naj bo ta še tako bogata in napredna, vselej bedi »dobronamerno« oko Cie?

Stripovski in zgodovinski panter

Vseh teh dvomljivih elementov ne bi izpostavljali, če bi se film sprijaznil s superjunaškim žanrskim okvirom, v katerem nasprotujoče si sile ostanejo na ravni abstraktnih predstav o dobrem in zlu. Črni panter pa očitno poskuša lansirati konkretno politično sporočilo in skoraj simptomatično je, kako ideološko zmedeno to deluje. Če je namreč kakšen lik zares zanimiv v filmu, je to nasprotnik Črnega panterja, torej Killmonger – tudi igralsko bistveno bolj prepričljiv kot superjunak in ki v filmu, zanimivo, ni deležen več kot toliko demoniziranja. Kot da se režiserja ne bi mogla odločiti, ali je antijunak, ki navija za nasilen upor in dominacijo črne rase, vreden kritike ali hvale. Resda na koncu zmaga zmerni in miroljubni T'Challa – skladno z znano mantro, da nasilje nikoli ni rešitev –, a obenem sprejme Killmongerjevo vizijo odprte Wakande in jo nadgradi s tem, da se odpre svetu, ne le temnopoltim. Zdi se, da Killmongerjev duh kljub vsemu preživi in da je za črnski boj navsezadnje mogoče pridobiti univerzalno človeštvo.

Delno je ta dvojnost Črnega panterja vpisana v genezo termina »črni panter«. Lik superjunaka Črnega panterja se v Marvelovem univerzumu superjunakov prvič pojavi v stripu leta 1966. Zgodovinska nujnost je hotela, da je tega leta v ZDA nastalo tudi politično gibanje temnopoltih z imenom Črni panter, ki se je spogledovalo z nasilnim uporom za pravice temnopoltih. Tako se zdi, da poskuša Črni panter združiti oboje: univerzum superjunakov, v katerem je svet vselej sploščen na abstraktne ideale, in dejansko politično gibanje, ki je pokazalo na realno družbeno travmo, torej na realno obstoječ rasizem v ZDA. Toda rezultat tega mešanja je lahko, kot rečeno, le precej ideološko zmeden produkt.

Večina kritikov slavi film zato, ker naj bi prinašal emancipacijo temnopoltim, a tu velja biti natančen. Osvobajajoča ni njegova vsebina, ki je blizu solzavemu, vsevključujočemu diskurzu žanra superjunakov z vsemi bitkami in specialnimi efekti vred. Črni panter je orožje opolnomočenja kot produkt popularne kulture. Globalna ekspanzija ameriških vrednot po drugi svetovni vojni je potekala tudi s pomočjo popularne kulture, zlasti filma. Dejstvo, da v Črnem panterju temnopolti zasedejo skoraj vse glavne vloge, da so torej ključni akterji zgodbe, da ključni konflikt poteka med njimi samimi, je torej predvsem način ­udomačitve črnskega obraza na bel(sk)em platnu. Izzivi, zapleti, zdrahe diferencirane skupine temnopoltih postanejo tako naravni, kot so bili doslej belski. Z naselitvijo filma s črnsko populacijo bo rasa lahko izbrisana kot agenda. Ideja je naposled v tem, da se, ko črnske zgodbe dobijo pravico do obstoja na platnih, lahko spremeni tudi njihov realni družbeni položaj. Črnemu panterju v tem pogledu uspe, a upajmo, da bo vsesplošen uspeh tega filma zagotovil predvsem, da se bodo na bel(sk)em platnu pojavile tudi nekoliko kompleksnejše in politično bolj izzivalne zgodbe v upodobitvi temnopoltih.