»Čudovito posneti nesmisel«

Noben film v zadnjem letu ni dvignil toliko prahu kot Antikrist Larsa von Trierja. Filmski kritiki so se razdelili na dve skupini: prvi so film ocenili za kinematografski presežek, drugi pa so se zaobljubili, da nikoli več ne bodo gledali nobenega von Trierjevega filma. Zanimivo je, da mejo med povzdigovalci in zaničevalci filma določa tudi narodna pripadnost: skoraj vsi večji germanski kritiki in pisci so poveličevalci, medtem ko so anglosaški zaničevalci.

Nasprotniki filma von Trierju očitajo zmedeno in nerazumljivo pripovedovanje, krute prizore, ki presegajo meje dobrega okusa, in pretirano željo po šokiranju. Priznavajo sicer, da do Antikrista ne morejo biti ravnodušni, kot tudi, da je čudovito posnet, a ga to še ne dela vrednega zapisa v filmsko zgodovino. Jason Solmons je v The Observerju zapisal, da je Antikrist krut in umazan freak show, nekakšen viktorijanski magnet za množice, ki ga gledalec pretrpi, namesto da bi v njem užival. Antikrist po njegovem ni film, ampak dogodek ali morda eksponat, ki zmore le šokirati. Razen šoka je vse v filmu nesmiselno, je »čudovito posnet nesmisel«. Sukhdev Sandhu je v Telegraphu Antikrista označil za »film o bolečini, ki je ena sama bolečina«, Sonny Bunch v Washington Postu pa za »mešanico mučiteljske pornografije in pop psihologije, ki jo je posnel moški, zaljubljen v črno-bele reklame za parfume«. Slabim kritikam filma navkljub nihče izmed kritikov ni obračunaval z režiserjem, vsi po vrsti so mu celo priznavali veličino, a hkrati zavračali film. »Antikrist je preprosto slab film; tako slab, da ga je lahko posnel le briljanten režiser,« je zapisal Jonathan Romney v Independentu.

S pohvalo je med anglosaškimi kolegi izstopal le Nigel Andrews, ki je v Financial Timesu von Trierjevo glavo poimenoval »najnevarnejše mesto sodobne kinematografije« in režiserju priznal, da neizgovorljivo izgovori bolje od skoraj vseh drugih filmarjev. V sklepu je pozval k prizanesljivosti do danskega režiserja: »Kadar se nam za hip zdi, da je šel predaleč, ni naša naloga, da se mu posmehujemo in ga pahnemo čez rob, temveč ga moramo ujeti in rešiti, da bo lahko nam na ljubo v naslednjem filmu dosegel nov življenjsko nevaren presežek.«

Vsi večji mediji nemško govorečega prostora so o filmu pisali kot o presežku ali pa so bili do njega vsaj dobrohotno neopredeljeni. »Noben drug filmar von Trierjevega razreda si ne bi upal filma za filmom snemati nazavarovano kot kak kamikaza in tvegati vsega za svojo vizijo. Če bi bilo treba, bi pustil križati tudi samega sebe. Zaradi svoje krutosti je Antikrist film, ki zleze pod kožo, gre skozi želodec in prek ledvic, da o bitju srca, ki ga povzroča, sploh ne govorimo,« je zapisal Urs Jenny v Spieglu. Pisatelj in publicist Daniel Kehlmann pa je v Zeitu film označil za nadpovprečno umetniško delo zgodovinske vrednosti: »Od Kubrickovega Izžarevanja nihče več ni niti poskušal posneti filma, v katerem bi se za trivialnimi žanrskimi motivi grozljivke skrivalo nekaj bivanjsko pomembnega, resnično umetniškega. Von Trierju je to uspelo. … Pri tem ni le znova presegel vseh pričakovanj, ampak je tudi dokazal, da je eden najpomembnejših in najbolj inovativnih režiserjev našega časa.«

Nenavadno deljenje kritikov filma na germanske in anglosaške bi brez razmisleka lahko utemeljili s tem, da filmski kritiki svoja mnenja mnogokrat nezavedno prevzemajo od kolegov. A nov, globlji pogled odpre esej Nobelove nagrajenke Elfriede Jelinek, ki je Antikristu posvetila pravcati slavospev, naslovljen z Goethejevim verzom iz balade Vilinji kralj: »Če zlepa nočeš, te s silo dobim.« (Und bist du nicht willig, so brauch ich Gewalt). Vilinji kralj (Erlkönig) je izvorno dansko bajeslovno bitje, ki je v nemški prostor vstopil s Herderjevim prevodom in ponarodel z Goethejevo balado. Ne gre torej zanemariti kulturne izmenjave, ki je potekala med skandinavskimi in germanskimi deželami in je morala pustiti svoj pečat tudi na vrednotenju estetike. Oglas za film, ki ga tiskani mediji v Britaniji 21. stoletja niso smeli objavljati, dokler komisija za javno moralo ni soglasno ugotovila, da ni pornografski, je navdahnjen z estetiko severne Evrope izpred dobrih štirih stoletij, ko še ni bilo državnih meja, smernice umetnosti tega prostora pa so enakovredno zapovedovali flamski, nizozemski in nemški slikarji. Morda so dobrih štiristo let pozneje filmarji in njihovi gledalci prevzeli vlogo umetnikov in mecenov, ki skupaj utemeljujejo miselni in vrednostni okvir svojega območja. Tujci ga lahko le sprejemajo ali zavračajo, nikakor pa ga ne morejo razumeti.