Dekle na vlaku: Bi Paula Hawkins napisala boljši scenarij?

»Pri snemanju tega filma ni bil uničen noben roman.« Takole bi bil lahko opremljen film režiserja Tata Taylorja Dekle na vlaku, posnet po knjigi Paule Hawkins, temačnem psihološkem trilerju, ki je takoj po izidu postal globalna uspešnica.

Adaptacija, premikanje romaneskne zgodbe v filmski format, ni ravno najbolj preprost posel. Nekateri režiserji in filmski studii se pri tem zanašajo kar na avtorja romana, a to, kot se je v zgodovini filma že velikokrat pokazalo, zmeraj ne zagotavlja uspeha. Za nekatere knjige bi moralo veljati, da bi se jih morala hollywoodska mašinerija izogibati, da njeni umotvori ne bi žalostili strastnih bralcev.

Marsikateri filmski izdelek – iz zadnjega­ desetletja morda še najbolj Jej, moli, ljubi po romanu Elizabeth Gilbert, Pogovoriti se morava o Kevinu Lionel Shriver, Burtonovo branje Alice v čudežni deželi Lewisa Carrolla in Veliki Gatsby – je bralce,­ ki so zavili v kino, enostavno razočaral z enostranskostjo ali poljubnim povzemanjem predloge.

V primeru odličnega in kompleksnega­ ­žanrskega izdelka, kakršen je ­roman Paule Hawkins, film, ki so ga začeli vrteti konec prejšnjega tedna, kljub marsikaterim spremembam ni škodil knjigi.

Zapita ženska z luknjami v spominu

Scenarij je podpisala Erin Cressida Wilson (avtorica romana ni sodelovala pri snemanju, scenaristki je dala imprimatur za vse, kar je napisala), pravzaprav ga je začela pisati, še preden je knjiga v Ameriki sploh izšla.

Knjigo je avtorica, ki je odraščala v Zimbabveju, po študiju na Univerzi v Oxfordu pa postala poročevalka londonskega Timesa, napisala v stiski: po naročilu in pod psevdonimom Amy Silver je napisala štiri romane po vzorcu chick lit, prvi, Izpovedi obotavljive recesionistke, se je prodajal zmerno, z naslednjimi je prodaja šla vse bolj navzdol.

Zadnja možnost preživetja v pisateljskem poslu se ji je zdela knjiga, ki bi jo tudi sama rada prebrala, mračen psihološki triler o zapiti ženski z luknjami v spominu. Prvo polovico zgodbe v slogu Hitchcockovih filmov je napisala v štirih mesecih, potem je njena agentka razposlala naokrog nedokončan rokopis in vnela se je založniška vojna ponudb.

Vmešal se je tudi producent Marc Platt, ki je iz rokopisa razbral klasične poteze srhljivke, cepljene na presvetlitev treh ženskih likov, treh povezanih pripovedovalk zgodbe, od katerih je vsaka po svoje ranjena in nepopolna. Pravice za film je odkupil studio Dream­Works Pictures in v tednu, ko je knjiga izšla v Združenih državah, januarja lani, je Erin Cressida Wilson oddala prvo različico ­scenarija.

Vse je malce temačno

Strukture predloge se scenaristka ni dotikala, v filmu je vse, kar intonira zgodbo Dekleta na vlaku: neizpolnjena želja po materinstvu, izdaja, maščevanje, več kot zapleteni odnosi med tremi ženskami (Rachel, Anna in Megan) in njihovo prvoosebno pripovedovanje, vse je tako kot v knjigi malce temačno, največja sprememba je menjava prizorišča: osrednja junakinja, zagrenjena, iztirjena Rachel Watson, se ne vozi na delo v London (ki ga tako ali tako nima več, ker so jo odpustili) iz izmišljenega mesteca Witney v Buckinghamshiru na londonsko postajo Euston, ampak je njena začetna postaja idilično newyorško predmestje Ardsley-on-Hudson v okrožju Westchester, cilj pa Grand Central Station na Manhattnu.

Junakinja je – film je ameriški, seveda – fizično privlačnejša in precej manj ironična od zapite in nesrečne Rachel v knjigi, je pa zanimivo, da jo igra v Londonu rojena Emily Blunt, ki je obdržala britanski naglas.

Sprememba kraja dogajanja ni razburila avtorice: »Nikdar nisem mislila, da je lokacija najpomembnejša. Eden od razlogov za uspeh romana je voajeristični impulz, ki je v vsakem od nas, to je nekaj univerzalnega, zato je zgodbo mogoče brez težav prenesti v katerokoli mesto, ki ima razvejen javni prevoz.«

Rachel iz romana in filma gleda z vlaka in si o videnem izmišlja tisto, kar hoče videti: po neuspešni zanositvi, razpadu zveze in padcu v alkoholizem, ki jo stane tudi delovnega mesta, živi pri prijateljici in se pretvarja, da se mora vsak dan odpraviti v službo, a ko nekega dne vidi nekaj, kar ne ustreza iluzornim pričakovanjem, se njena zgodba lepo zaplete.

V knjigi, kot je zapisano v prvih kritikah filma onkraj Atlantika, je njeno početje motivirano, ženska, ki ji ni uspelo in ima velike težave sama s sabo, vendar še ima voljo za spremembo in se zato trudi odkriti, kdo je umoril žensko, ki je sploh ne pozna, čeprav je zaradi neustav­ljivega alkoholizma ena od bolj izgubljenih detektivk, kar jih je kdaj bilo.

V filmu tega ni, režiser se je odločil za neskončno bližnjih posnetkov šepetajoče Emily Blunt s porcelanastim obrazom in steklenimi očmi, a to ne pomaga veliko. Eden od nesramnejših kritikov je zapisal, da je Tate Taylor obsodil običajno elegantno in duhovito Emily Blunt na hlipajočo vlogo, v kateri ima njen nos komaj kdaj normalno barvo.

Film, ki se šele proti koncu spremeni v klasično iskanje morilca in postreže z nekaj obrati, ima težave s prestavljanjem knjige v drug medij. V prevodu se izgubijo finese, s katerimi v knjigi streže Paula Hawkins, ko natančno secira like treh v temno zgodbo vpletenih žensk, razgalja njihovo motivacijo, njihove upe in postopoma snema z njih tančice videzov, ki jih hočejo kazati svetu.

Bi Paula Hawkins napisala boljši scenarij? Njen roman je brez dvoma fenomen, film Tata Taylorja ni. A knjige ni uničil.