Deklica in drevo: o minljivosti in večnosti

Po premieri Škafarjeve celovečerne filmske pesnitve za dve duši v SNG Drami.

Objavljeno
01. oktober 2012 19.07
Slavko Pezdir, kultura
Slavko Pezdir, kultura

V soboto popoldne so veliki avditorij ljubljanske SNG Drame napolnili stanovski kolegi, prijatelji in občudovalci dramskih umetnic in nosilk Borštnikovega prstana Štefke Drolc in Ivanke Mežan. Tokrat sta spregovorili s filmskega platna kot nosilni protagonistki celovečernega filma Vlada Škafarja­ Deklica in drevo v produkciji ­Gustav filma.

Za posebej praznično razpoloženje so pred projekcijo filma in po njej poskrbeli radoživi in gostoljubni godci, pevci, gospodinje in vinogradniki v narodnih nošah iz Bele krajine, kjer je bila krhka in nežna, čustvena in meditativna Škafarjeva filmska pesnitev posneta pod mogočnim in slikovitim hrastom v štirih letnih časih. Posebne pozornosti in pozdravnega aplavza sta bili že pred projekcijo ob prihodu v avditorij deležni nosilni protagonistki filma Štefka Drolc in Ivanka Mežan.

Spominske izpovedi in osebna razmišljanja

Občinstvo je nato zbrano spremljalo projekcijo filma, ki ga krasita odlična fotografija Marka Brdarja ter meditativno počasen in zadržan ritem gibljivih podob med močnimi ločili zatemnitev in razsvetlitev. Z drobci najglobljih osebnih spominskih izpovedi in ene same univerzalne uganke življenja, osebnih razmišljanj in različnih življenjskih stališč mu dajeta težo sproščeni ter prostodušni protagonistki filma.

Ob spremembah letnih časov v slikoviti naravi pod razkošno hrastovo krošnjo se spominski in meditativni utrinki dotikajo najgloblje bolečine in zgroženosti nad stisko sodobnega človeka v globalni krizi kapitalizma ter odrešilne odprtosti za čudežno zdravilno govorico večne narave, ki zmore v človeku obnavljati in ohranjati ljubezen do bližnjega in radost življenja kot ­takega.

V filmski pesnitvi, ki omogoča različna in osebna doživetja ter interpretacije, odvisne tudi od tega, koliko in ali sploh poznamo nosilni protagonistki, nastopata še Helena Koder in Joni Zakonjšek, za literarni navdih pa je zaslužna Breda Smolnikar.

Soustvarjalci filma, med katerimi velja omeniti vsaj še oblikovalca prostorskega zvoka Julija Zornika, so se po projekciji s priklonom z odra zahvalili avditoriju za zbrano spremljanje in aplavz. Žal moramo ugotoviti, da improvizirano projekcijsko platno z množico robov oziroma črt, ki so prihajale na plan ob vsaki zatemnitvi in razsvetlitvi, ni prispevalo k popolnosti filmskega doživetja.