Tiskane izdaje
Jaz, Daniel Blake, neprizanesljiv filmski portret britanskega sistema socialnih pomoči in njegovih absurdov, je režiserju Kenu Loachu po Vetru, ki trese ječmen iz leta 2006 lani v Cannesu prinesel drugo zlato palmo, za tukajšnjimi prvimi projekcijami v okviru Predpremier na lanskem Liffu pa nocoj ob 20. uri premierno prihaja tudi na redni spored Kinodvora.
Zgodba filma enega najplodovitejših in velikokrat nagrajevanih britanskih režiserjev je bridka, a ne brez humorja. Naslovni protagonist filma je mali slehernik, predstavnik sodobnega proletariata Daniel Blake, ki je vse življenje delal kot tesar, zaradi zdravstvenih težav pa pri 59 letih prvič potrebuje pomoč države. Ta ga, namesto da bi mu pomagala, potopi v birokratski labirint socialnih institucij in oropa vsega dostojanstva.
»Če pogledamo dovolj pozorno, lahko vidimo, kako premišljeno kruta je država pri zagotavljanju socialne podpore ljudem, ki jo tako obupno potrebujejo, in kako uporablja birokracijo – njeno namerno neučinkovitost – kot politično orožje,« pravi Loach.
