Tiskane izdaje
Filmski muzikal je eden tistih žanrov, ki ima za seboj častitljivo tradicijo, a doba njegove slave in popularnosti je nepreklicno preminila. Ko se odpisan žanr vrne v prvo ligo: med najbolje kritiško ocenjene in gledane filme, kot na primer Dežela la la, absolutni zmagovalec zlatih globusov, ne moremo mimo vprašanja, kaj nam ima povedati.
Ključ do razumevanja uspeha filma Dežele la la se skriva prav v njegovi formi – torej v žanru muzikala. V njem spremljamo zgodbo o Sebastianu (Ryan Gosling) in Mii (Emma Stone), ki se po naključju srečujeta v Los Angelesu, kjer vsak od njiju poskuša uresničiti svoje sanje. Sebastian je jazzovski pianist in skuša ohraniti dostojanstvo starega jazza. Mia je nadebudna igralka, ki se podaja od avdicije do avdicije, da bi končno dobila svojo veliko priložnost, a šest let doživlja le zavrnitve.
Njuna romanca se ne začne gladko. Ko njo nekega večera v restavracijo privabi Sebastianovo igranje in jo tako prevzame, da ga hoče nagovoriti, on, ki so ga zaradi improviziranja na klavirju pravkar odpustili, arogantno odvihra mimo nje. Ko naslednjič zapuščata zabavo, kjer sta se po naključju srečala, obtičita pred razgledom Los Angelesa in ugotavljata, da ni ta prav nič posebnega. Pa vendar ju scena zvabi v skoraj klasični muzikalični prizor plesa in petja, a tega na koncu prekine zvonenje njenega mobilnega telefona.
Vrsti zgrešenih in neposrečenih srečanj vendarle sledi prava zaljubljenost. A njuna sanjska ljubezenska vznesenost vseskozi trči ob zagate realnosti. On se odpove sanjam o avtentičnem jazz klubu in pristane na igranje v bendu, kjer so jazz vulgarno posodobili z elektronskimi ritmi, ona pa se preizkusi kot avtorica in igralka lastne monodrame.
Njuna ljubezen se skratka spotika ob njune sanje, ob njuna razočaranja ob nemožnosti realizacije sanj, ob očitanje drug drugemu, da sta se izneverila svojim sanjam. Njuno razmerje se konča, ko je on na sledi kariere v uspešnem bendu in igranju, ki ju prezira, ona pa na pragu morebitnega igralskega uspeha v filmskem eksperimentu v Parizu.
Rešena medsebojne ljubezni oba uspeta. Sebastian celo uresniči svoje sanje in odpre svoj jazz klub, kjer se igra jazz po njegovi meri, ona pa je zdaj poročena z drugim, ima otroka in je filmska zvezdnica.
Naposled se srečata v finalnem, a ključnem prizoru filma, ko ona z možem po naključju vkoraka v njegov jazz klub in kjer se ob njegovem igranju osnovnega glasbenega motiva filma odvrti drug, alternativni film: skozi zgoščeno menjavanje prizorov spremljamo fantazmo njune ljubezni brez preprek; kjer Mie, denimo, on ob prvem srečanju ne ignorira, kjer brez ovir uresničita svoje sanje in obenem polno užijeta svojo ljubezen – vse do točke, ko vkorakata v njegov jazz klub, v ta poslednji prizor, kjer pa nujno pristaneta nazaj v realnosti, kjer nista več par.
V tovarni sanj
Čeprav je neuresničljiva ljubezen očitni motiv filma, pa se Dežela la la prav toliko ukvarja s sanjami, še posebej s sanjami, kot jih je in jih še oblikuje Hollywood, ta tovarna sanj. Žanr, ki uteleša tovrstne sanje, je prav muzikal. V njem sanje dobijo svojo vizualno in glasbeno popolnost, v njem izhodiščni disharmoniji, ki jo blaži ravno glasbena harmonija in brezhibnost giba, sledi tudi srečen konec realiziranih ljubezenskih in kariernih sanj.
Dežela la la ta žanr uporabi za komentar samega ustroja sanj, kot nam jih že več kot sto let kroji Hollywood (dežela la la je sicer star izraz za Los Angeles). Začetni prizor, ko ljudje v prometnem zamašku na avtocesti zaplešejo in zapojejo o tem, kako se vsak dan zbudijo v pravljično lep dan, lahko vidimo tudi kot kritični pogled na množice ljudi, ki pridejo v Los Angeles živeti svoje sanje, a namesto tega postanejo anonimni oskrbovalci sistema, ki večini ljudi zgolj potepta sanje.
Režiser Damien Chazelle (znan po filmu Ritem norosti) spotikanje ljubezni vseskozi nakazuje skozi samo filmsko govorico: če ne skozi zvočne motnje (telefoni, ki prekinjajo pesmi, zoprni hrup avtomobilske hupe), pa skozi režijske eksperimente (na primer s posnetki starih filmov, ki se med projekcijo uničijo), ki so tu v glavnem zato, da režiser idilo zaljubljenosti ponovno postavi na trda tla realnosti.
Dejstvo, da Emma Stone in Ryan Gosling nista ravno izvrstna pevca ali talentirana plesalca – prej nasprotno – prav tako prispeva k patini realnosti. Forma takšnega realističnega muzikala, če naj ga tako opredelimo, je tu zato, da prevpraša šarm, skladnost, harmoničnost, ki jo je klasični muzikal postavil kot ideal. A to napravi tako, da nekaj te klasične zapeljivosti hollywoodskih filmov vendarle ponudi v uživanje.
Pasti uspeha
Žalostno sporočilo filma ni toliko v tem, da so naše sanje vnaprej obsojene na propad, da nam v deželi la la ne bo nikoli uspelo, ampak bolj v tem, da nam dejansko lahko uspe, a da ta uspeh pride za neko ceno – ceno ljubezenskega happy enda.
Tisti, ki pravijo, da je Hollywood ponovno sproduciral film, v katerem lahko občuduje samega sebe in svojo glamurozno zgodovino, imajo prav, a to ni slabost filma. Dežela la la nam namreč nostalgijo po starih hollywoodskih sanjah ponudi v obliki, ki je zabavna, gledljiva, a obenem dovolj inteligentna ter režijsko spretna – dobrina, ki je dandanes v največji filmski industriji precej redka, pa tudi sicer je ni ravno v izobilju.
