Dobra stara hollywoodska vohunka

V kinu: Tri leta po biografskem Lincolnu se Steven Spielberg vrača z retrohladnovojno vohunsko dramo resničnega porekla.

Objavljeno
27. november 2015 17.41
Brooklyn lawyer James Donovan (Tom Hanks) is an ordinary man placed in extraordinary circumstances in DreamWorks Pictures/Fox 2000 Pictures' dramatic thriller BRIDGE OF SPIES, directed by Steven Spielberg.
Ženja Leiler
Ženja Leiler

Spielbergova več kot petdeset naslovov dolga režijska filmografija je polna zgodb, ki iz namišljene prihodnosti gledajo v sedanjost. Pa tudi onih, ki skušajo na sedanjost pogledati prek rekonstrukcije resničnih dogodkov iz preteklosti.

Med slednje sodijo vsaj Kraljestvo sonca, Schindlerjev seznam, Reševanje vojaka Ryna, München in Lincoln. Druži jih dejstvo, da je preteklost, ki jo predstavljajo, čas družbene razklanosti, vojn, tesnobe in negotovosti. Te pa so značilne tudi za historično panoramo njegovega zadnjega filma Most vohunov (The Bridge of Spies).

Most iz naslova je Glienicker Brücke, ki je zahodni Berlin povezoval s Potsdamom, prek katerega sta si Vzhod in Zahod v času hladne vojne izmenjavala ujete vohune. Film rekonstruira eno najrazvpitejših vohunskih afer, ko so leta 1957 v New Yorku prijeli sovjetskega tajnega agenta Rudolfa Abela (igra ga Mark Rylance) ter ga postavili pred sodišče, kjer mu je grozila smrtna kazen.

Za njegovo obrambo so zadolžili veterana druge svetovne vojne in nekdanja člana tožilske skupine v Nürenbergu Jamesa B. Donovana (Tom Hanks), po vojni uspešnega zasebnega zavarovalniškega odvetnika, ki je kmalu odkril, da je sodni proces le forma, ki ne namerava prav v vsem slediti črki zakona. Časi so bili resni, polni sivih odtenkov.

A Donovan se ni dal. Kljub grožnjam, ki jih je doživljal tako sam kot njegova družina, je videl v sovjetskem vohunu poleg sovražnika ZDA tudi vojaka, ki pač – kot tudi ameriški vohuni – služi svoji domovini. Tako mu je uspelo preprečiti, da bi Abela obsodili na smrt, proces pa je gnal še na vrhovno sodišče, češ, da ne gre za izdajalca, ampak lojalnega služabnika svoje države, ki si pred sodiščem ZDA zasluži enake pravice kot ameriški državljani. Še več: predstavljate si, da Sovjeti ujamejo ameriškega vohuna. Ali si ne bi želeli, da mu sodijo pravično?

Dva za enega

Njegovi argumenti so hitro postali meso: prava drama se je za Donovana namreč začela kmalu zatem, ko so Sovjeti maja 1960 sestrelili ameriško vuhunsko letalo U-2 ter zajeli in obtožili pilota Francisa Garyja Powersa, v Berlinu pa so agenti Stasija skorajda sočasno zaprli ameriškega študenta ekonomije, ki se je med gradnjo berlinskega zidu znašel na napačni strani. Tako sovjetska kot ameriška stran seveda nista radi videli, da so bili njuni vohuni ujeti. Razlog je bil strah, koliko bodo v ujetništvu izdali.

Sovjeti so zato prek zakritega sporočila zaprtemu Abelu Donovanu sporočili, da so se pripravljeni pogovarjati o zamenjavi Powersa za Abela. A tako Kagebeju kot Cii je Donovan, ki je bil v pogajanju udeležen kot-da-zasebni pogajalec, povzročil precej sivih las, saj je vztrajal, da mora biti del paketa za Abela tudi mladi ameriški študent – tega pa v zaporu niso imeli Sovjeti, temveč vzhodni Nemci. Tako Cii kot Kagebeju je bilo malo mar zanj, Stasi pa je hotel z njim Sovjetom dokazovati svojo neodvisnost. Na srečo mladega študenta neuspešno.

Ko Spielberg sreča brata Coen

To javnosti bolj ali manj znano ogrodje zgodbe, ki jo je Donovan, poznejši svetovalec ameriške vlade za pogajanja, leta 1964 popisal v knjigi Stranger on a Bridge, The Case of Colonel Abel, sta po prvotnem scenariju Matta Charmana dokončala Joel in Ethan Coen, kar je bilo sploh prvo sodelovanje med njima in Spielbergom. In čeprav bi v filmskih svetovih Coenov in Spielberga bolj težko našli skupne točke in je Most vohunov za brata Coen zelo netipično delo, pa se filmu kljub vsemu pozna njun dotik – še zlasti v uživaških dialogih in lucidnem, tako verbalnem kot situacijskem humorju, ki je posejan po tem sicer temnem filmu.

In morda prav zaradi Coenov Most vohunov ni postal ne film akcije, ne pošteni-odvetnik-proti-slabim-fantom film, ne drama o ujetem ameriškem vohunu in ne vohunski triler o hladni vojni. Morda je to čisto malo film o odnosu med sovjetskim vohunom in njegovim ameriškim odvetnikom, predvsem pa je film o družbenih, moralnih in etičnih vrednotah.

James B. Donovan, čigar življenje je bilo film sam na sebi, namreč pooseblja predvsem vest ameriške družbe. To je ta večna poanta ameriškega sna, ki jo ponotranja cela vrsta hollywoodskih filmov, nad katerimi Evropejci tako radi vihamo nos, češ da gre za patetiko in lažno moralo: vera v svobodnega posameznika, ki se je sposoben v imenu elementarnega občutka za pravičnost kljub čedalje bolj nezainteresirani družbi upreti vsakokratnim družbenim anomalijam.

Ali drugače: ameriško družbo so vedno in jo bodo pretresali dogodki, ki bodo vzbudili skomine, pa tudi konkretna dejanja, ki v imenu ogroženosti ali predsodkov zanikajo temeljne ustavne vrednote, a vedno se je in se bo našel posameznik, ki bo pokazal, kako je vztrajanje na njih edina mogoča pot iz relativistične teme. Hollywood je tej veri, ki konec koncev izhaja iz evropskega razsvetljenstva, postavil največje spomenike. Spielberg več kot enega med njimi.

Nostalgija za hladno vojno

Gotovo je nekaj pomenljivega, če ne že kar žalostnega na dejstvu, da gledamo danes na čas hladne vojne, nad katerim je visel oblak grožnje fatalnega jedrskega spopada, z neko mero nostalgije – v luči današnje družbene negotovosti in tesnobe, terorizma in grozečega vsesplošnega nadzora se obdobje hladne vojne in njegove vohunske zgodbe kažejo naravnost romantično. Kot da bi bil svet takrat pregleden in obvladljiv. Nekako staromoden torej.

A staromoden je film še v nečem drugem: Spielberg ga, začenjši z briljantno uvodno sekvenco, v katerem Cia v Brooklynu aretira Abela, pelje počasi, v nekakšnem ekspresionističnem, temačnem film-noirovskem slogu. Resda za učinkovitost tesnobne atmosfere negotovega časa in ponazoritve vse bolj sivih odtenkov moralnega delovanja, kakšno stvar tudi malce priredi. Kot, denimo, prizore bliskovite gradnje berlinskega zidu, ki ni potekala pozimi – in s tem v mrzlem, vetrovnem, sivem in snežnem vremenu, kot pri Spielbergu –, ampak poleti, avgusta 1961.

Ali pa v sugestiji, da so Sovjeti s svojim vrnjenim vohunom hitro opravili – nasprotno, Abela so častili kot vohuna, ki je v ZDA, ne da bi ga odkrili, preživel celih devet let, njegovo podobo so celo odtisnili na znamko, pa čeprav se je pozneje izkazalo, da ni razkril niti enega vohuna nasprotne strani.

Teh malih namernih napak, ki so seveda v funkciji poudarjanja kontrastov med svobodnimi ZDA in represivnim komunističnim Vzhodom, je še kar nekaj, a jih ni težko odpustiti – Spielberg skozi film ustvari celo paleto skorajda likovnega realizma, ki izrisuje med seboj izrazito različne podobe okolji, iz katerih so prihajali ti ali oni protagonisti te vohunske zgodbe: od Abelovega asketskega Brooklynskega stanovanja, prek Donovanovega domačega družinskega okolja kot simbola vzpenjajoče se moči in vrednostnega sistema ameriškega srednjega razreda petdesetih let, bogatih odvetniških pisarn, do nenazadnje razrušenega in opustošenega vzhodnega Berlina. Vsi ti »prostori« so v filmu na neki način domovanja dram in spopadov, ki se bodo pripetili: aretacija, sodni spopad, ogroženost družine, politične spletke, negotova izmenjava vohunov ...

Onkraj zakona: ja ali ne?

In v čem Most vohunov pravzaprav nagovarja sedanji čas? Ta odgovor ni težak. Kritik New York Timesa ga je ponazoril z znanim vprašanjem, ki naj bi ga izrekel še en mojster vohunskih zgodb, pisatelj John la Carré: Koliko časa se lahko branimo s sredstvi, ki v našem vrednostnem sistemu veljajo za sporna ali celo nedovoljena, in še vedno ostanemo družba, vredna te obrambe? Eno temeljnih vprašanj za vzdrževanje visoke kondicije demokracije se torej od hladne vojne ni spremenilo niti za črko.

Film, ki to odlično pa tudi brutalno pokaže na primeru sedanjosti, in ki bi ga za dobro mero te pomembne debate veljalo gledati v nekakšnem paketu z Mostom vohunov, pa je Sicario: Onkraj zakona Denisa Villeneuveja. Spielbergovemu filmu se bo v naših kinematografih pridružil ta teden.