Tiskane izdaje
V enajstih letih je Kino otok od malega kotička za cineaste postal mesto druženja, networkinga, novih kreativnih idej in elektronskih beatov na plaži ob svetilniku, ki se lepo zlijejo z mladostniško kreativno energijo. Seveda tisti stari otočki ležernosti in celodnevnih debat boemske širine še vedno bivajo za znanimi omizji.
Novi val mladih filmskih ustvarjalcev in profesionalcev, ki je pljusknil na obalo Izole, je letos posebej občutno pospešil tempo bivanja na otoku. Kot se je izkazalo, je bila posebej produktivna izmenjava izkušenj in mnenj v Manziolijevi palači, kjer je včeraj potekalo strokovno srečanje na temo Programi v art kinematografih Slovenije in Hrvaške. Hrvaška je namreč v letošnjem fokusu festivala, predvsem s svojo izjemno produkcijo kratkih filmov, ki smo si jih v treh sklopih lahko ogledali na Kinu otoku.
Eden od govorcev na srečanju, ki je predstavil trenutno stanje hrvaškega filma, je bil Hrvoje Laurenta, vodja Kina Europa, Zagreb, ter predsednik novoustanovljene Hrvaške mreže neodvisnih kinematografov. Združenje je nekoliko drugačnega tipa kot naša Art kino mreža, saj vključuje umetniške organizacije, kulturne in izobraževalne centre, podjetja, zavode, letna kina, klube in društva, ki niso odvisni od vodilnih distributerjev (skupaj 25 prikazovalcev in 35 kinodvoran v 25 hrvaških mestih). Pomembna razlika s slovensko različico art kino mreže je tudi v tem, da hrvaško mrežo neodvisnih kinematografov izdatno podpira HAVC – Hrvaški avdiovizualni center, ustanovljen leta 2008.
Vse se je začelo z digitizacijo kinematografov in pobudo HAVC za ustanovitev mreže prikazovalcev, ki bi združeno nastopali v dialogu z multipleksi, ki jih upravljata dva največja distributerja. HAVC je pri prvih korakih finančno podprl dogodke, srečanja med prikazovalci in distributerji in s 15.000 evri omogočil začetne pobude mreže, zaposlil je celo dve novi osebi za direktno pomoč kino mreži. »Poskrbeli so za veter v hrbet. Imamo pravega partnerja,« je navdušeno razlagal Laurenta.
Kljub majhnemu proračunu (okoli pet milijonov evrov), ki je podobno kot pri nas 3-krat manjši od proračuna osrednjega nacionalnega gledališča, je hrvaškemu avdiovizualnemu centru uspelo v kratkem času urediti filmsko krajino – skupaj z davčnimi olajšavami za snemanje na njihovih tleh, deležem televizijskih naročnin, namenjenih za razvoj filmske industrije, in deležem od prodanih kinovstopnic, ki se vrača neodvisnim prikazovalcem.
Nič se ne zgodi čez noč
Na hrvaškem filmsko ponudbo v veliki meri krojijo multipleksi, ki vztrajajo pri ekskluzivnem zakupu pravic za dvotedensko prikazovanje večjih filmov, tako v manjša kina filmi prihajajo z zamudo, ko medijska mrzlica okoli njih že davno potihne. »Takrat je vlak je odpeljal. Mediji so svoje napisali, promocijski direndaj se je polegel,« je prepričan Laurenta, ki dodaja, da se je šele v zadnjih letih začelo razmišljati o pravi strategiji za promocijo in distribucijo filmov.
»Če je delovanje malih prikazovalcev financirano z javnim denarjem, kot tudi produkcija domačih filmov, ni logike v tem, da privatni kino prvi dobi pravico za ekskluzivno prikazovanje določenih filmov. Prizadevamo si, da bi vsaj hrvaški filmi premierno štartali v več kinih istočasno,« pravi Laurenta in poudarja, da se nič ne zgodi čez noč. »Dajte nam pet, šest let in s trdim delom, izobraževanjem programskih vodij posameznih kin in občinstva ter dobro marketinško strategijo bodo ljudje sami hoteli gledati evropske in domače filme.« Vloga mreže je tako tudi pripraviti primeren izbor najboljših evropskih filmov in posameznim prikazovalcem olajšati snovanje lastnega programa.
Kratkometražci v razcvetu
Več samozavesti je hrvaški kinematografiji vlil grand prix letošnje cannske žirije filmu Daliborja Matanića Zvizdan, ki je za oskarjem za kratki animirani film Surogat Dušana Vukotića po skoraj petdesetih letih največje mednarodno priznanje hrvaškemu filmu. Med najbolj gledanimi hrvaškimi filmi v zadnjih 25 letih jih je okoli deset, ki so presegli sto tisoč gledalcev. Med njimi so Kako se je začela vojna na mojem otoku, Svečenikovi otroci, Kaj bo moški brez brkov, Sonja in bik, dobro gledan pa je bil tudi dokumentarec Gangster te ljubi.
Posebno pozornost namenjajo naši sosedi tudi svojim kratkometražcem – posnamejo jih okoli 70 na leto, deset med njimi jih financira HAVC. Čeprav so sekcije kratkih filmov na hrvaških festivalih izjemno dobro obiskane in nekatera dela žanjejo uspehe tudi na svetovnih festivalih, pa redki pridejo do redne kinodistribucije in televizijske premiere.
Laurenta je prepričan, da bi se tako distributerji kot uredniki programa na televizijah morali zbuditi in reagirati v primeru preboja in uspeha domačega filma v tujini. Več bi lahko naredili tudi producenti, ki pozabijo na film, takoj ko je končan. Že med našim pogovorom je podjetni Hrvoje Laurenta skupaj z režiserjem kratkih filmov Tomom Zidićem z rokava stresel nekaj strategij, ki bi vzpostavile nišno distribucijo brez konkurence in pomagale dvigniti nivo gledanosti domačim filmom.
Da kratki film na Hrvaškem cveti, se strinjata tudi madi režiserki Hana Jušić in Sonja Tarokić, ki sta predstavili svoja dela na izolskem otoku. »Kratki filmi, v katerih prevladujejo sodobne intimne drame, so se prerinil v ospredje in so trenutno skoraj na boljšem glasu kot dolgometražni,« je povedala Jušićeva, kolegica Tarkoićeva pa je dodala: »Filmski kritiki v zadnjem času vedno več pišejo o kratkih filmih in se zabavajo z ocenjevanjem in ugibanjem, kdo bo naslednji veliki hrvaški režiser.«
Glede institucionalne podpore HAVC, ki ima seveda tudi nekaj naravnih sovražnikov, pa mladi filmarki, ki obe pripravljata svoj prvi celovečerec, zaključujeta v pozitivnem duhu »Hvala bogu za hrvaško morje in HAVC.«
