Tiskane izdaje
Subverzivnost je termin, ki ga filmski teoretiki ne morejo zaobiti, ko beseda nanese na ameriškega filmarja Joeja Danteja.
V njegovih filmih grozljive pošasti trgajo človeško meso, navadni smrtniki so žrtve sfiženih vladnih eksperimentov ali znanstvenih zarot, ki zagrenijo življenje v mirni predmestni soseski.
Piraje, volkodlaki, gremlini, spake ... ali zgolj prispodoba za anarhijo družbe z izkrivljenimi vrednotami?
Že njegov prvi celovečerni izdelek Orgija filma, ki ga je leta 1968 ustvaril s kolegom Jonom Davisonom, nakazuje, v katero smer bo zakorakal v filmskem svetu.
Sprva sedemurni izdelek, kasneje skrajšan na uporabniku prijazno štiriinpolurno različico, ki so jo v Kinoteki odvrteli drugi dan avtorjeve retrospektive, je kolaž starih ameriških klasik – filmskih in televizijskih, igranih in risanih, ki sta jih režiserja nanizala in v montaži pomenljivo prekinjala z reklamnimi bloki, pomešanimi z inserti iz oddaj za spolno vzgojo in posnetki grotesknih vojaških naborniških kampanj. Pravi primer ameriške entertainment pralnice možganov. Zabavno, a v večjem zalogaju šokantno ali vsaj skrb vzbujajoče doživetje.
V primerjavi z nekaterimi drugimi filmarji je Dante verjel, da lahko s filmi vpliva na ljudi in spremeni njihov način razmišljanja. Tega se je lotil sistematično in homogeno in vse eklektične popkulturne fenomene zajel v žanru komične ZF-grozljivke. Prigode volkodlakov, ljubkih dlakastih kepic, ki se spremenijo v uničevalno vojsko zverin in morskih pošasti, žejnih človeške krvi, ki so jih generacije v osemdesetih požirale v kinih, so zabavno komponento množičnega medija vedno prebadale s kritično socialno-politično ostjo. V Kinoteki, kjer si je oktobra mogoče ogledati dvanajst njegovih filmov, so ga poimenovali kar hollywoodski partizan.
Spielbergov antipod
Ustvarjanje v nizkoproračunskih pogojih v neodvisni produkcijski hiši New World Pictures mu je oteževalo delo, a hkrati omogočilo zaobiti politično korektnost, ki je takrat vela iz megauspešnic velikih studiev. Dantejevo delo tako lahko beremo kot protipol spielbergizacije žanra v nekakšni filmski korespondenci s tem hollywoodskim velikanom.
Že Dantejev samostojni celovečerni prvenec Piranha (1978) je nekakšen rečni spin off Spielbergovega Žrela z ekološko noto in ironično samorefleksijo. Piranha in njegov naslednji horror Rjovenje (1981), v katerem so kraljevali volkodlaki, sta sprožila niz nadaljevanj, ki so jih prepustili drugim režiserjem – Piranho II je posnel James Cameron. Volkodlaki so postali popkulturni fenomen in dobili sedem nadaljevanj. Hkrati so se za Joeja Danteja začeli zanimati večji studii.
Steven Spielberg je Dantejevo delo sprejel z odobravanjem in ga povabil v ekipo režiserjev, ki je ustvarila film Zona somraka – Dantejev je animirani del Življenje je lepo. Bil je tudi pobudnik filma Gremlini (1984), ki so tako rekoč E. T.-ji z zobmi. Dante je to opazko komentiral z izjavo, da so Gremlini gotovo temna plat identitete priljubljenega vesoljčka, ki jo je Spielberg hotel pokazati, a le, če bi to zanj storil nekdo drug.
Pošastni stvori, ki jih spočne ljubek majhen Gizmo, so nemudoma postali uspešnica studia Warner Bros in v 42 dneh zaslužili sto milijonov dolarjev ter za sabo pustili celo Supermana (1978) in Izganjalca hudiča (1973). Precej slabše se je Gremlinom (pa tudi Danteju) godilo v drugemu delu franšize, ko so se zverinice po razsuvanju družinskih vrednot in božiča lotile še korporativnega kapitalizma. Dante se je po tržnem neuspehu filma moral zadovoljiti z delom na televizijskih serijah.
A takoj, ko se je vrnil na velika platna s filmom Vojački (1998), v katerem figurice vojakov oživijo in izvedejo desant na predmestje, so ga kritiki spet videli kot protiutež militarizmu v istem letu posnetega Spielbergovega filma Reševanje vojaka Ryana.
Horror z več suspenza
Za Dantejev najbolj intimni film velja Matineja, v katerem poskuša John Goodman v majhnem mestu na začetku šestdesetih spromovirati svojo grozljivko. Njegov zadnji film Looney Tunes: ponovno v akciji je kritik Jonathan Rosenbaum označil za »eno veličastnih, popolnoma narobe razumljenih mojstrovin leta 2003, ki je dobrodošla vrnitev k prvinskemu, anarhičnemu duhu izvirnih risank studia Warner Brothers, ki ga je Space Jam tako nesramno izmaličil.«
S to igrano-animirano akcijsko parodijo je režiser vnovič pokazal svoj neuklonljivi, pootročeni odnos do sveta, v katerem kraljujejo pošasti, risančki in v katerem je polno filmskih citatov in popkulturnih referenc.
Joe je delal filme o pošastih, horror, znanstveno fantastiko, komedijo, vendar s posebnim tonom, odnosom do ljudi in bitij, in prav ta odnos je edinstven. Je več suspenza kot šoka, več pripovedovanja kot draženja, vedno obstajajo liki, s katerimi bi se rad podružil (v nasprotju s hišo, v kateri straši, ali poletnim kampom, polnim bebcev, za katere komaj čakaš, da jih »špiknejo«), je zapisal njegov »soborec«, scenarist John Sayles, v uvodnem tekstu monografije, posvečene režiserju, ki je ob ljubljanski retrospektivi izšla v sozaložništvu Slovenske kinoteke in Avstrijskega filmskega muzeja.
Od Sneguljčice do Drakule
Joe Dante jr. se je rodil v New Jerseyju 28. novembra 1946, dvajset dni pred Stevenom Spielbergom.
Pri desetih letih si je že ogledal Prepovedani planet, Frankensteina, Drakulo in Nevidnega človeka. Vmes se je navduševal nad stripi, a so njegovo ambicijo postati risar stripov zatolkli na filadelfijski umetniški univerzi, kjer so mu zatrdili, da stripi niso umetnost. Tako se je Joe odločil, da bo študiral film, ki očitno je umetnost.
