Tiskane izdaje
Študentje zagrebške filozofske fakultete (FF) so 20. aprila 2009 zasedli fakulteto in preprečili vsa predavanja. Njihove zahteve so bile jasne: brezplačna šolnina za vse študente. Igor Bezinović, nekdaj študent filozofije, je o dogajanju, ki je bilo sprva mišljeno kot enotedenska zasedba, kasneje pa se je prevesilo v 34-dnevno zasedbo, posnel dokumentarni film Blokada.
Nastalo je dvesto ur posnetkov, ki so jih z ekipo montirali poldrugo leto. Pri tem so se držali načela neposrednega kina, torej z najmanjšo možno avtorsko intervencijo, je v pogovoru po premierni projekciji v Kinodvoru povedal režiser Bezinović. Nastali dokumentarec nudi neprecenljiv intimni vpogled v drobovje študentskega gibanja, ki je zasedlo fakulteto in kamor druga filmska očesa niso vstopila. Nedvomno je šlo Bezinoviću na roko dejstvo, da je bil tudi sam eden od aktivistov v središču dogajanja in tako njihov »soborec«.
Moč informacije
Odlično sestavljen kolaž dogajanja, od začetnega navdušenja, notranjih trenj in končne samoizčrpanosti, poleg interpretacije dogodkov prikaže še neko drugo, menda še bolj pomembno nianso, namreč študentsko participacijo in poskus nove politične prakse, to je neposredne demokracije. Vse odločitve študentske zasedbe se namreč sprejemajo na plenumu in s konsenzom, pot do njega pa je tlakovana z večurnimi napornimi razpravami.
»Da nekdo lahko glasuje o neki stvari, mora biti o tem dobro informiran,« je bistvo neposredne demokracije pojasnil Zdravko Popović, eden od aktivnih soborcev na FF, in v šali dodal, da zaradi tega demokracija ni ravno zabavna. Nesoglasja in konflikti so seveda neizbežni, saj ima vsak posameznik svoj pogled na neko zadevo, a kot je pojasnil Popović, je v približevanju ideji konsenza nujno sprejemanje različnih mnenj in njihovo spoštovanje. Slednje je dobro prikazano v zadnji sekvenci filma, ko se na večurnem zasedanju odločijo za deblokado fakultete.
To glasovanje je dalo precedens o tem, kdaj je dosežen konsenz, takrat je bil namreč rezultat glasovanja v plenumu prvič močno razdeljen in brez absolutne večine. In epilog blokade? Štipendij sicer niso ukinili, a so vsaj ustavili trend naraščanja.
V prvi letnik študija se brezplačno lahko vpiše vsakdo, ki izpolni kriterije, že naslednje leto pa se določijo štipendije, iz katerih so izključeni zgolj tisti z najboljšimi ocenami. Ostali študentje, po oceni hrvaške politike, študirajo za osebne potrebe. Vsako leto so se ti kriteriji samovoljno spreminjali in višali.
Po blokadi je nastalo gibanje Akademska solidarnost, povečala se je solidarnost profesorjev s študenti, redno se vodijo sestanki plenuma, je pojasnil Popović. Za zasedbo fakultete je bila potrebna dobra organizacija, od čiščenja prostorov in kuhanja hrane do tiskanja brošur. V pomoč nadaljnjim študentskim zasedbam so natisnili tudi priročnik Blokada, in to v več jezikih.
Slovenski primer
Primer študentskega aktivizma je tudi dvomesečna zasedba ljubljanske filozofske fakultete, ki so jo novembra lani organizirali aktivisti gibanj Mi smo univerza in 15o. Kljub jasnim paralelam s hrvaško blokado, predvsem v prakticiranju neposredne demokracije in zahtevah po kakovostnem in nekomercialnem šolstvu, zahteve slovenskih študentov niso bile tako enoznačne, je situacijo pojasnil Miha Novak, absolvent etnologije in kulturne antropologije na FF, zdaj član nove študentske stranke Iskra. Poleg tega študentje niso zasedli celotnega poslopja, prav tako niso prekinjali predavanj.
Po prvem dnevu solidarnega navdušenja, ko je pred fakulteto stalo štiristo študentov, se je ta številka že v naslednjih dneh zdesetkala na zgolj okoli dvajset aktivistov. Podobno kot Popović, ki pravi, da je aktivizem vedno na robu prepada, tudi Novak priznava, da je demokracija težavna, notranja nesoglasja neizbežna, končna posledica pa samoizčrpanje.
Vzporednice med obema zasedbama se najdejo v hipokritskem obnašanju vodstev fakultet in univerz, ki so navidezno enotni s protestniki, a se po drugi strani uklanjajo ukazom politike, kar je Popovič slikovito opisal z izjavo, da so vsi na vodilnih položajih zgolj oportunisti.
Hrvaški študentje so zahtevali dialog z ministrom za šolstvo Draganom Primorcem, vendar jih je ta skoraj do konca blokade popolnoma ignoriral in niso bili slišani. Boj za družbo znanja, boljši socialni položaj študentov, boljše zaposlitvene pogoje na fakultetah in izboljšave v šolskem sistemu se bo in mora nadaljevati.
